Kako razmišljati s svojo glavo? Kaj sploh to v današnjem času lahko še pomeni, ko pa nam jo polnijo, spirajo, preparirajo z že izdelanimi mnenji, gotovimi dejstvi, izbranimi informacijami, zapakiranimi novicami, ki jih moramo le vzeti, ki jih moramo le sprejeti in vanje slepo verjeti? Da so resnične, da so »naša« Realnost in »edina prava« Resnica. Pa tudi, če ali, ko (jim) ne verjamemo, nimamo druge izbire, kot zgolj te, ki nam je ponujena ali vsiljena kot prava interpretacija, kot edina možna pot, smer in rešitev. Kaj pomeni razmišljati s svojo glavo, ko smo nenehno potopljeni v ideologiji potrošništva, ki nam udobno ponuja vse in še več, preden sploh imamo čas, preden utegnemo, da si kaj (za)želimo? Ker je biti potrošnik pravica, a pred tem, še bolj, naša dolžnost. Dolžnost in naloga, ki nam jo že zelo zgodaj privzgojijo, pravzaprav si jo prostovoljno naložimo kot obvezo in zavezo. V tem si poiščemo tudi smisel svojega početja in dela. In največja farsa tega našega potrošniškega fanatizma je v tem, da se čudimo, zgražamo ali celo posmehujemo in preziramo tiste, ki si še upajo umirati za svoje ideje, za vero v nekaj, vero v vrednote in ideale. Seveda, smo mi to že prerasli ali opustili, zato raje umiramo v prometnih nesrečah in od preobilja (samomori, depresije, zasvojenosti).

Ali ni neke vrste fanatizem tudi naš občutek superiornosti, arogantno prepričanje, da imamo odgovore in rešitve za in na vse, da smo mi tisti, ki moramo druge učiti, tako demokracije, kot sobivanja, sodelovanja ali celo humanosti? In to se počne s silo ali z gospodarskim imperializmom, ki radikalno spreminja družbene odnose, kulturne obrazce in navade ter vzgaja neizprosnega, egoističnega, kompetitivnega duha. Imperializem, ki se skriva pod navidezno bolj nevtralno besedo, »GLOBALIZACIJA«.

In spomnimo se, kaj je eden od razlogov vseobsegajoče finančne krize, ki se je začela v ZDA in nas preplavlja? Preveliko zadolževanje. Potrošniki so/smo svojo nalogo in dolžnost vzeli resno in dobesedno. Poslušali so/smo svoje gospodarje, ki so jim/nas nenehno nagovarjali, prepričevali in svetovali, da je prav potrošnja oz. njena hrbtna stran, povpraševanje, tisto, kar drži gor in vzpodbuja gospodarsko rast. In potrošniki so/smo trošili in trošili; več kot so/smo si lahko privoščili. Nikoli ni bilo dovolj in preveč, saj so/smo že prav za vse lahko vzeli kredit ter se tako vse bolj zadolževali; ko pa je bilo tako preprosto, mamljivo in poceni.

In sedaj se izkaže, da je bilo zadolževanja preveč. Sedaj se vse ruši, vse podira. Kaže se, da je vse temeljilo le na finančnem iluzionizmu, v stilu Davida Coperfielda, »sad ga ima, sad ga nema«. Realna ekonomija ni imela več nobene vloge, teže, vrednosti in veljave. Vse se je odvijalo na nivoju finančnih transakcij in špekulacij, v obliki raznovrstnih »vrednostnih« papirjev, delnic, obveznic itd., katerih vrednost se je tako ali drugače umetno napihovala, dokler »milni mehurček« ni počil in potegnil za seboj verigo padajočih domin, ki vztrajno pada in nikomur ne prizanaša. Sedaj je od tega ostalo le pogorišče starega papirja; »vrednost« se je dematerializirala in izpuhtela v zrak. Amen.

Zna biti, da je ta finančna kriza morda tudi povzročena. Zna biti, da se bodo nekateri iz nje izvlekli kot zmagovalci, da bodo še bolj obogateli (kot so že), nenazadnje tudi s poceni kupovanjem bankrotiranih. In po-tem bo bogatih še manj in revnih še več.

Čarobna beseda te dni naj bi bila »ZAUPANJE«. Povrniti zaupanje varčevalcev oz. vlagateljev v banke, zaupanje med bankami samimi, zaupanje državljank in državljanov svojim voditeljem, itd. Kako perverzno se vse to sliši in prikazuje. Zaupamo naj tistim, ki so nas okradli in izigrali in še prevarali, zaupamo naj finančnemu in političnemu sistemu, ki je vse to vzpodbujal, dopuščal in ni predvidel ali uvedel nobenih mednarodnih nadzornih mehanizmov. Sedaj, ko je že jasno, kako predaleč je vse skupaj šlo in se ne ve, kaj vse še bo, poskušajo gospodje politiki z eksorcizmom. Drugega orodja nimajo in ne znajo! Tako se dobivajo mrzlično in panično v raznih sestavah G4, G7, G8, G-nilo. A nekaj je ušlo iz rok in zdi se, da nič več ne bo, kot je bilo. Prav tisti, ki so prisegli na samoregulacijo trga, so sedaj na tem trgu povsem nemočni, ostali so goli in bosi in edino, kar znajo, zmorejo in jim pride na misel, je prav intervencija države. Ravno tisto, kar so demonizirali. Država bo pomagala tistim, ki so nas opeharili in, ker smo država »mi vsi«, bomo to ceno plačali kar dvakrat.

Kaj nam preostaja? Skoraj nič. Tudi če se vsega tega zavedamo in ne zaupamo, ne smemo reagirati panično. V vsakem primeru bomo plačali mi.

Ne smemo se odreči temu, da se zanimamo za naše/svoje zadeve, zadeve, ki se tako ali drugače, bolj ali manj posredno in intenzivno, dotikajo nas samih. Ne smemo se odreči političnemu delovanju in aktivizmu, ne smemo biti objekti politike, anonimni predmeti političnega delovanja, discipliniranja in upravljanja. To pomeni odreči se nam samim, pomeni odreči se pravici do izbire in odločanja, prepustiti se voditi in usmerjati, podrediti se, postati zgolj statistični podatek ali vzorec javnomnenjske ankete. Pomeni odreči se demokraciji. Že po definiciji smo družbena bitja in torej vedno že politična bitja.

Dejansko se ne želi državljanov in državljank, ki bi bili osveščeni, informirani, ki bi imeli možnost soodločanja, neposredne participacije, vpogleda v politiko in ekonomijo. Njihova aktivnost je zaželena le v vlogi potrošnikov. Iluzija svobodnega trga, ki se samoregulira, vzdržuje in omogoča konkurenco ter s tem prispeva k napredku, se je ponovno in še enkrat izkazala za to kar je – FATAMORGANA. Dejansko je že dolgo jasno, da svet obvladujejo velike korporacije, ki jim ni več mogoče konkurirati, prav nasprotno, same konkurenco izničujejo in uničujejo, saj delujejo izključevalno. Njihova moč temelji prav na onemogočenju in preprečevanju konkurence, zato so še bolj vsemogočne, nedotakljive in seveda totalitarne.

Nič novega ni, če rečemo, da je kapitalizem samouničujoč sistem. Upamo lahko, da bo ta kriza dovolj močna, da bomo končno že začeli razmišljati o alternativah. Mi, Zahodnjaki, bomo mogoče malo manj trošili in dopustovali; medtem, ko drugje po svetu, s krizo ali brez, enako umirajo za lakoto, žejo, zaradi vojn in bolezni.

Elena Pečarič