Komi-tragičnost družbe in novinarstva razkriva dogajanje okoli lika raziskovalnega reporterja Surle, ki ga je pri Hri-bar-ju na RTV zamenjal reporter Šnofla. Njegova odslovitev me je namreč ponovno spomnila na čase šestdesetih, sedemdesetih in delno osemdesetih let, ki sem ji želel le ohraniti v (lepem) spominu, ne pa jih ponovno doživeti.
V teh letih sem se kar precej smukal okoli nekaterih, predvsem problematičnih, morda disidentskih medijev, kot so bili RŠ, Študentska Tribuna, Problemi. Pa še kje.
Na ŠR sem kot urednik ali pa kot sodelavec preživel skoraj celotno študentsko obdobje. In z njim v kleti osmega bloka preskusil vrsto pritiskov in igric, ki so jo oblasti izvajale na neposlušni RŠ. Ponujali so nam marsikaj, če bomo pridni, pa z mnogim grozili, če ne bomo. A je nekako kar šlo. Ker je bilo moje področje predvsem kultura, sam nisem bil neposredno pod pritiski, saj se je že takrat kulturnikom in njihovim izpadom malo gledalo skozi prste.
V tem času sem po nekem naključju postal tudi urednik Študentske Tribune in uspel s pomočjo sodelavcev sestaviti celó célo številko časopisa. A zgolj sestaviti: do tiskarne namreč nikoli ni prišla, saj so me prej odstavili. Objaviti sem namreč nameraval kritično besedilo o drugi svetovni vojni, ki neki družbeni skupini nikakor ni bila pogodu. Baje naj bi jih žalila, zato je oblast zahtevala, da gre ta tekst ven. Ker na to nisem pristal, sem ven šel jaz skupaj z uredništvom.
V začetku osemdesetih let mi je kar dolgo uspevalo biti urednik Problemov. Spominjam se, da sva si kot glavni in odgovorni urednik delila probleme s Problemi s Slavojem Žižkom. On je fural Problemi-Razprave, jaz pa Problemi-Literatura. Medtem ko so filozofski del – Razprave – oblastniki še nekako prenašali, saj se na področje niso spoznali, računali pa so, da se tudi bralci ne, je bila Literatura neprestano pod udarom. Večino energije in časa sem porabil za to, da sem krmaril med zahtevami uredništva in prepovedmi oblasti, na mesto da bi se ukvarjal s sestavljanjem dobre številke. Predvsem pa so me kar naprej odstavljali. Na ta čas me spominja množica zgodb, ki pa jih tukaj ne morem razpredati – ni časa. A bistveno je, da so se ti konflikti na koncu iztekli v ustanovitev Nove revije.
Da končam: Tega ne pripovedujem, da bi se hvalil z herojstvom ali ekscesi iz mladosti, ampak za to, da podkrepim trditev, da sem vsaj delno kredibilen, ko govorim o pritiskih na urednike ali na novinarje. Ti pritiski so zanesljivo neučinkoviti. In to zaradi dveh stvari: uničujejo ustvarjalnost po eni strani, dolgoročno pa se ne izidejo.
Predvsem pa omejujejo svobodo ustvarjanja. Kot v primeru pisateljice Brede Smolnikar, kjer je po dolgih in mučnih zapletih na koncu Ustavno sodišče zaščitilo svobodo ustvarjanja pred zamerljivimi, maščevalnimi favšijami brez smisla za ironijo in humor. Če bi se v Cankarjevih časih ljudje tako radi prepoznavali v njegovih delih, kot se nekateri danes, Cankar zanesljivo ne bi nikoli videl sonca. In če bi jim sodišča takrat v tem tudi pritrjevala.

Da končam z nasvetom nekaterim Surlam: Zgledujte se po Eleni Pečarič!

Matjaž Hanžek