Predsednik DeSUS Karl Erjavec je prekinil pogajanja o vstopu v vlado. Razlog: Pahor ga noče za obrambnega ministra. Odločitev je nenavadna, saj Erjavca postavlja v vlogo izsiljevalca, ki stranko izkorišča za osebne interese. Je pa lahko učinkovita.

Nič ne pomaga, da je odhajajoči obrambni minister dejal, da naj bi mu Borut Pahor postavil ultimat. Češ, naj vzame katero koli ministrstvo, le obrambnega ne. Tudi če bi to držalo, je takšnemu predlogu težko reči ultimat. Nasprotno, tovrstna ponudba je vse preveč radodarna. Erjavec bi, če bi bila resnična, denimo lahko zahteval zase finančno ministrstvo, ki je gotovo precej bolj pomembno in izpostavljeno od obrambnega. Zato je nelogična tudi trditev, da naj bi bil Desus neenakopravno obravnavan.

Vprašanje, na katerega Erjavec nima odgovora, je enostavno. Zakaj si tako zelo želi voditi obrambni resor? Nanj Erjavec odgovarja s protivprašanjem, zakaj tega ne bi smel. Otročje in v primeru, ko je odgovor jasen, tudi neprepričljivo. Zgodila se je afera Patria, ki še ni končana. Pričakovano je, da si novi mandatar ob tem dejstvu ne more želeti na mestu obrambnega ministra istega človeka. Po drugi strani pa Erjavčevo vztrajanje pri tem, da nadaljuje svoje obrambno ministrovanje, vzbuja samo dodatne sume.

Le kaj sili Erjavca v tako trmo? Ali je lahko krivo kaj drugega kot Patria? Razlogi, ki jih navaja Erjavec so neprepričljivi. Vojaška zakonodaja, letališče in obveznosti do Nata, z vsem tem se lahko ukvarja katerikoli minister. Je torej Erjavčev interes v tem, da s sebe spere vsak sum povezanosti z afero Patria? A tudi to ni ravno prepričljivo. Konec koncev bi lahko, če je bilo v aferi Patria res vse v najlepšem redu in je šlo za popolnoma neutemeljene obtožbe, mirno počakal na njen razplet na kakšnem drugem ministrstvu.

Še bolj nenavadna postane Erjavčeva odločitev, da hoče za vsako ceno ostati obrambni minister, ob tem, da poslanska skupina njegove stranke prostodušno pove, da vodenje ministrstva za obrambo za stranko ni prioriteta. Zanimajo jih ministrstvo za zdravje, ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ter ministrstvo za okolje. Le kaj je torej Erjavcu? Možna sta vsaj dva odgovora. Prvi, da misli, da bi kot minister za obrambo lažje nadziral razplet afere Patria in drugi, da poskuša s svojo strategijo pogajanj Desusu dvigovati ceno.

V vsakem primeru, je kandidat za mandatarja Borut Pahor, ob sestanku z Erjavcem, prvič pokazal precejšnjo mero odločnosti. Dopustil je celo možnost, da DeSUS ne bo del vladne koalicije. Najbrž tudi zato, ker se za zdaj to ne zdi realno. Desus si želi v vlado. Po drugi strani pa SD, Zares in LDS sami v Državnem zboru enostavno nimajo večine. To je realnost, ki določa razmerja. In prav mogoče je, da bo Desus na koncu slavil svojega predsednika, ker bo stranki zagotovil pomembno mesto v vladni koaliciji.

Povsem drugo vprašanje je, da bi moralo to skrbeti davkoplačevalce. Desus se je, na čelu s Karlom Erjavcem, v preteklem mandatu že izkazal z odlaganjem nujne pokojninske reforme in izdatno zapravljivostjo pri nakupih orožja. Obljube o velikem povišanju pokojnin in vztrajanje pri ohranjanju obrambnega resorja ne napovedujejo spremembe teh politik.

Jani Sever