Vi, anonimneži,
ki kolumne komentirate,
ki me žalite, ponižujete, obrekujete,
bodite res frajerji,
opogumite se, izdati vaš priimek in ime.

Še bolje bi bilo,
če bi razmišljanje znali podkrepiti
s kakšnim argumentom, ki bi proizvedel dialog in polemiko.
Izzivam vas, vas predrzne anonimneže,
da opogumite se,
da za kritično misel,
zastavite svoj priimek in ime.
Kaj, ne upate si, ker potem ne bi vedeli kaj povedati?
Moja pretenzija v razmišljanju in pisanju nikoli ni bila,
da vse vem, da pametujem in da vam vse povem.
Prav nasprotno, mnogokrat pišem o stvareh o katerih veliko ne vem
in to si zastavim kot problem,
ker o njih vse ne vem, tam razmišljati začnem.
Ko pa enkrat misel steče,
teče sama kar naprej.
Beseda povleče besedo in glej ga,
kot po čudežu je tu že kolumna ali esej.
To je dialektika duha,
ki si mira ne da,
ki se čudi, raziskuje, se sprašuje,
dvomi, upira.
Sama s sabo bojuje in »nekam« potuje.
Kdor pa misli in govori že z izdelanimi kategorijami,
ki jih zdravo razumsko sprejema z zamašenimi ušesi in zaprtimi očmi,
skozi vladajočo ideologijo in s predsodki ljudi,
ta, svet lahko deli zgolj na belo in na črno
in se mu vse jasno zdi.
Ta, dvomov ne pozna in ne protislovja duha
in upravičeno sprašujemo se mi,
čemu takemu um in beseda,
saj mu zadostuje nevednost o tem zakaj živi.

No, da vidimo,
od kje junak se bo pobral,
ki bo svojo tipkovnico zavihtel
in se z imenom ter priimkom,
na to pisanje odzval!

…se z menoj neizprosno in odkrito v besedni dvoboj podal;
bo kdo upal, bo kdo znal.

Elena Pečarič