Preminuli koroški deželni glavar Jörg Haider se je s hitrostjo 142 km/h zaletel v znak, ki predpisuje omejitev vožnje na 50 km/h. O tem, ali je bil voznik v času nesreče vinjen, preiskovalci ne govorijo. Menda je na praznovanju plebiscita pil malo.

Koroška žaluje. No, ne ravno vsi. Prav slovenska manjšina za žalovanje nima prav tehtnih razlogov. Razen pietete do umrlega, ki pripada vsakemu človeku. Podobni so odzivi v Avstriji in drugih državah. Z izjemo desnih politikov severne Italije, kakšnega iskrenega žalovanja ni mogoče zaznati. Haider pač ni bil politik svetovnega formata. Bil je koroški politik. Tam je bil številka ena. In tam je ljudstvo večinoma pretreseno. Haider naj bi za njih naredil veliko dobrega, cenili pa so tudi njegova ne ravno strpna stališča do manjšin.

Tudi zaradi iskrene žalosti, ki se kaže v čustvenih odzivih njegovih simpatizerjev, se je zdela reakcija Slovencev na tej in na oni strani meje celo nekoliko deplasirana. Kakor da niso znali skriti nekakšnega tihega, pa tudi skoraj povsem jasno artikuliranega zadovoljstva ob smrti koroškega glavarja. Tudi žalne brzojavke iz Slovenije niso ravno deževale. Čeprav sta jo poslala tako odhajajoči premier kot bodoči mandatar. Pomanjkanje zadržanega sočutja ni bilo nekaj, na kar bi bili lahko ravno ponosni.

Po drugi strani je hlad ob Haiderjevi nesreči seveda razumljiv. Mnogi so, ne le v Sloveniji, takoj pomislili, kaj to lahko pomeni za avstrijsko politiko, za Evropo in konec koncev tudi za odnose med narodi na Koroškem. A po trenutnem olajšanju so kmalu prevladali racionalni toni. Haider je bil samo politik, ki je znal razbrati razpoloženje ljudi na Koroškem. In na nek način tudi razpoloženje ljudi v Evropi, kjer skrajno desne stranke ne razmišljajo kaj dosti drugače kot je razmišljal preminuli avstrijski politik. Tudi v Sloveniji ne.

Ta dimenzija je v veliki meri ostala prezrta. Zmago Jelinčič je mirno izjavil, da je Haider dobil, kar si je zaslužil. Le kdo drug bi lahko izjavil kaj podobnega? Jörg Haider za Zmaga Jelinčiča? Če bi bil slednji seveda dovolj pomemben. Bolj verjetno, da bi prišla od kod drugod. Jelinčičeva izjava je bila bolj opažena na Hrvaškem kot v Sloveniji. Tam, kjer ga precej bolj jasno vidijo kot politika Haiderjevega kova. Le nekoliko manj uspešnega. Vendar podobno neprijetnega zagovornika podobnih idej.

Obenem Slovenija ni premogla tudi nikakršne refleksije glede svojega odnosa do vprašanj, ki so bila značilna za Haiderja. Je res nemogoče nespoštovanje odločb avstrijskega ustavnega sodišča glede dvojezičnih krajevnih napisov primerjati z nespoštovanjem odločb slovenskega ustavnega sodišča glede izbrisanih? V obeh primerih gre za tujce. Le da se v Avstriji odpori proti spoštovanju prava koncentrirajo na deželni ravni, medtem ko so v Sloveniji del državne politike. In da gre v primeru Izbrisanih za precej hujšo kršitev človekovih pravic.

Haider je bil karizmatičen politik, ki se je pogovarjal z vsemi. Vsaj doma. Kajti v Evropi so ga, razen izjem, ki so bile vezane na avstrijsko neposredno okolico, vztrajno ignorirali. Kljub temu je bil, kot pravijo, prava slika dežele, ki jo je dolga leta vodil. O njegovi dediščini bo Koroška še dolgo razpravljala, čeprav na žalost prav nič ne kaže, da bi bila lahko kmalu sposobna resne refleksije njegovega obdobja in tega, kaj je prineslo vsem njenim prebivalcem. Namesto tega se zdi, da bo njegova politika živela naprej tudi brez njega.

Haider je bil tudi naš sosed. Prvi med sosedi. In sosedi so si pogosto precej bolj podobni kot bi si želeli.

Naj počiva v miru.

Jani Sever