Janko Rožič je po izobrazbi arhitekt, a še zdaleč ni samo in zgolj to. Mnogi ga poznajo kot pobudnika obnove ljubljanskega hostla Celica (je stalni sodelavec [1] KUD-a Sestava, ki v hostlu tako pisano in barvito prepleta glasbo, likovno umetnost in filozofijo), je tudi mojster besede, na kratko pa bi ga lahko opisali tudi kot aktivista sodobnega urbanizma (s prefinjenim čutom za ohranitev tako naravne kot kulturne dediščine). In je skromen, a iskren človek, ki ljubljanske mestne oblasti in širšo javnost že dolgo opozarja na velik urbanistični problem prestolnice, ki ga zastavlja železniška postaja.

Naj spomnim, da sta arhitekturna biroja Odprti krog (katerega pomemben člen je prav Rožič) in Ambient na natečaju za ureditev območja okoli ljubljanske železniške postaje leta 2002 edina predlagala izpeljavo predloga poglobitve železnice. A predlog ni bil sprejet. Morda tudi zato, ker javnost ideje o poglobitvi ne pozna dovolj dobro, odgovorni pa načrt in idejo o poglobitvi enostavno zavračajo.

Vizija o poglobitvi železnice, ki se Odprtemu krogu in Ambientu zdi ključnega pomena za prihodnost arhitekturnega in urbanističnega razvoja slovenske prestolnice (in s tem tudi kakovosti življenja v slovenskem glavnem mestu) je v Ljubljani naletela na gluha ušesa in ignoranco, zato sta se oba biroja odločila, da se obrneta na mednarodno javnost. V Benetkah bo tako v sklopu 11. mednarodnega arhitekturnega bienala v [2] Galeriji A+A do 23. novembra (pod vodstvom komisarja Janka Rožiča) na ogled razstava z naslovom Ljubljana - Benetke.Nujnost urbane politike, pri kateri je problematika železniškega prometa zgolj eno od izhodišč slovenske predstavitve na bienalu. Celotna razstava ponuja veliko več in zanjo si je treba vzeti čas. Kot sem si ga tisto sončno nedeljo vzela sama, ko sem si postavitev ogledala podrobneje. Tudi zato, da jo predstavim na tem mestu.

Začnimo na začetku. Na rdeči piki, nekaj metrov pred vhodom v Galerijo A+A, kjer se prične predstavitev razstave Ljubljana-Benetke.Nujnost urbane politike, na čelu z Jankom Rožičem (bodite pozorni na zrcaljenje ulice):

“S tem pokažemo pravzaprav tudi na sorodnost mest in na medsebojno pretakanje različnih vplivov”.

Gremo dalje. K sami ideji za slovensko razstavo, viziji Edvarda Ravnikarja (iz leta 1963), prestolniškem značaju Ljubljane in k natečaju iz leta 2002 (za ureditev območja okoli ljubljanske železniške postaje):

“Dejstvo, da takrat to ni bilo izpeljano, je mogoče še en dodaten razlog, da v mestih, ki te napake lahko ne ponovijo, še enkrat premislimo o podobnih problemih in da tudi v Ljubljani - skozi to izkušnjo - najdemo boljšo rešitev.”

Zdaj pa podrobnejša predstavitev načrta o poglobitvi železnice, z vsemi pojasnili in analizo:

“Tukaj lahko vidimo, da je v samem centru praktično blokiranih več kot deset ulic, zaradi dveh podvozov…in s tem se ne samo krni normalno prometno delovanje mesta, ampak blokirane so tudi najbolj dragocene sklenjene površine, ki bi bile za novo urbanizacijo, za nov polet tega mesta, ključnega pomena”.

V Galeriji A+A si lahko do 23.novembra ogledate fotografije Ljubljane in Benetk iz zraka (Matevž Lenarčič), video izpod vodne gladine Ljubljanice in beneških kanalov (Ciril Mlinar Cic), podobo ulice za velikim oknom (slika Okno ulice) Mitje Ficka, delo slikarja Žige Okorna in kiparja Jirija Kočice, skrinja in umetniški predmeti lepo predstavijo preobrazbo starih vojaških zaporov v Hostel Celica, v zgornjih nadstropjih galerije pa je predstavljena tudi ljubljanska šola za arhitekturo s poudarkom na delu prof. Edvarda Ravnikarja (in nova računalniško podprta orodja za projektiranje, ki jih je s strokovno skupino v Ambientu razvil Edvard Ravnikar mlajši) ter svojevrstna dinamična skulptura - elektromotor v osi kolesa (Andrej Detela):

“Tukaj se umetniška senzibilnost poskuša nekako približat tem širšim prostorskim navezavam in opozarjat na problem, na možnost nekih novih povezav”.

Katja Lenart