Že dolgo je od tega, kar ekologi pozivajo, da je potrebno podpisati naravno pogodbo. Torej, da moramo naravi, vsemu živemu, pri priči pa tem, ki čutijo trpljenje in ugodje podeliti status pravnega subjekta. Medtem ko v biopolitiki, ki z represivno legislaturo podalšuje človekovo življenje na eni, na drugi pa z afirmativnim napredkom izumlja kako se razmnoževati v različnih kontekstih in na raznovrstne načine, zemlja počasi, a zagotovo vse bliže in bliže poplesava breznu črne luknje. Če bi tonili samo mi, sploh ne bi bilo nobenega problema, a s sabo peljemo tud vse živo in neživo, za kar smo prepričani, da je naša lastnina. Na žalost niti ni naša, ampak večinoma kar od nekoga, ki je tako ali drugače povezan s koorporativnim, večkrat pa je to mesto zasedla že korporacija sama. Čeprav niso več redke, ki mislijo in hočejo drugačen sistem, prav vsakdo pa vsaj v enem trenutku opazi, ali dojame, da je celostna slika precej pogubna. Še bolj smešno je, da se bojimo in tabuiziramo samo svojo lastno smrt, uničenje drugih, še posebej vsega kar ni človek, pa je vsekakor nepomembno. Ob tesnobnih prebliskih, še najraje zamahnemo z roko in rečemo bo že.
Čeprav bo čez 10 dni že vsega konec, je najbolje ne početi ničesar in se naučiti delati manj. Festival je idealna priložnost, da boste lažje prešli v nedelo in znali v tem tudi uživati. Kajti največji problem je prav ta, da večina ne zna biti ponosna, kaj šele zares zadovoljna, da ne počne ničesar. Pa ravno to bi bila edina rešitev. Ustaviti konje, pustiti njih, želje in gneve na pašo in uživati v najbolj preprostih rečeh, kot so radijski valovi in opazovanje zvezd. Ne kako se izogniti nasprotjem, ampak kako z njimi dihati in jih razumeti dosledno kontekstualno. Kajti nagradno vprašanje se glasi kako za začetek živeti z boleznijo maksime deloholizma, a takoj vzpostaviti sistem, kjer ne da samo ne boš delal za drugega, ampak še manj pa na račun drugega. Kajti medtem, ko delaš na račun drugega, nekdo drug dela na tvoj račun. Enostavno gre za izkoriščevalno zanko v kateri smo ujeti vsi. Prav smešno je, kako tisti na vrhu piramide niti najmanj niso tudi najbolj nasmejani, še najmanj doma, ko so čisto sami za nič več in nič manj kot štirimi zidovi.

Dunja Kukovec