Do volitev sem bolj sam pri sebi navijal za Stranko Slovenskega Naroda, predvsem zaradi [1] Andreja Šiška, ki je sedaj v [2] političnem zaporu in bi moral biti v pravičnejši resničnosti pravzaprav na tistem sedežu, ki ga bo naslednja štiri leta zasedal plesnivi poslanec. Slednji bi moral seveda vsaj za nekaj dni iz vzgojnih momentov na prav tisto mesto, ki ga sedaj zaseda Andrej, saj je v svoji [3] kriminalno-politični karieri nabral dovolj materiala za družbeno treznjenje. In jasno za izgon iz slovenske politike, nekam v arhivirano pozabo (odpusti, a ne pozabi).

Po drugi strani pa je moja podpora tej izvenparlamentarni stranki izhajala iz povsem prirodnega vzgiba. SSN je bila edina stranka od več kot petdesetih na Slovenskem, ki je resno in resnično podprla [4] zbiranje 2.500 podpisov za razpis ljudskega referenduma o Lizbonski pogodbi (pravilneje: Preimenovana ustava EU). Zaradi protiustavne razveljavitve 400-tih podpisov s strani MNZ - ki je del izvršne veje oblasti, ta pa ne sme krojiti zakonodajno-referendumskega postopka - je zadeva od dne 15.3.2008 še vedno v predalih Ustavnega sodišča. Protiustavne elemente lahko ugotovi vsak laik, ki ima pet minut časa in nekaj dobre volje, vendar US ni le počakalo na konec Janševega jahanja na valovih Eunije, ampak bo očitno počakalo še toliko časa, da bo vsem Evropejcem jasno, da Lizbonska pogodba pač ne bo uveljavljena zaradi drugih držav. Ne na Irskem, ne v Nemčiji, ne na Švedskem, ne na Češkem in ne na Poljskem. Ampak najprej se je zataknilo v Sloveniji in to že meseca januarja. Toliko o slovenskih junakih, kot je Andrej, ki se jih priznava s stoletnimi zamiki, to pa seveda vodi v klasične družbene bi-polarne vedenjske motnje.

Zazrti v bi-polarne spore tako naši politiki “pozabijo” povedati kar nekaj zgodovinskih kuriozitet, kot to npr., da Janša Ivan in Pahor Borut, današnja nosilca te bi-polarne “Velike Drugačnosti”, skozi vso svojo politično komunistično-socialistično preteklost pravzaprav hodita z roko v roki že dvajset let, prvi je zaslovel kot kandidat za [5] predsedniško mesto ZSMS, bilo je konec 80-ih let, drugi pa je v še hujši čobodri počasi, s stilom in naparfumiran lezel proti vrhu same svetle [6] Partije. In po 20-ih letih se ptička iz istega gnezda servirata slovenski javnosti kot dva “popolnoma drugačna kandidata”?!

Politični kartelisti nasploh podpirajo ideje o večinskem (bi-polarnem) volilnem sistemu, saj jim ta omogoča ohranitev položajev pri vrhu, vsi po vrsti - mediji, politiki, stRokovnjači - pa pri obrambi proporcionalnega volilnega sistema kot-po-naključju vedno pozabijo povedati, da tudi proporcionalni sistem povzroča politično neenakost pred zakonom. In to ne majhno. Po volitvah 2004 (20 nastopajočih strank in 3 posamični kandidati) se je kar trinajstim političnim strankam preprečilo enakopravno politično delovanje - dobile so namreč vsaka pod 1% glasov (skupaj 4%) in zaradi tega vse skupaj 0% sredstev. Tri stranke, ki so med leti 2004 in 2008 životarile med pragom v parlamentarna nebesa (4%) in med 1% glasov - SJN, AS in SMS - so kljub nezanemarljivim sredstvom politično krepnile. Gre torej za kontinuiteto načrtnega, sistematičnega in sistemskega uničevanja politične drugačnosti, ki se je nobeni “demokratični pomladniki” niso mogli otresti, saj izvirajo povečini iz rdeče ali črne bi-polarne preteklosti.

Kako bo po [7] volitvah 2008, kjer je nastopilo manjše število strank, torej 17, kar ni znamenje naraščajočega političnega pluralizma? Sedem strank v parlamentu, dve v areni za hiranje (NSi in Lipa) ter le še osem političnih opcij (skupaj 2,44% glasov volilcev) pred politično plinsko komoro, saj v naslednjih štirih letih ne bodo prejeli niti beliča proračunskih sredstev. Ni na odmet dejstvo, da so med osmimi opcijami kar tri s poudarkom na zeleni-okoljski-ekološki problematiki in še manj to, da je med temi osmimi strankami tudi edina eu-kritična politična opcija (SSN), ki je nastopila na letošnjih volitvah.

In ob vseh teh neenakostih, nespoštovanju različnosti in torej diskriminaciji, si slovenski mediji in politika drznejo lamentati, ko na Severnem Koroškem odvetniku Volku (kakor predstavniku Slovencev?) ne uspe priti v avstrijski deželni parlament. In ob vseh teh neenakostih, nespoštovanju različnosti in torej diskriminaciji, se slovenski mediji in politika upajo šopiriti nad “nedemokratičnostjo” beloruskih volitev, kjer - pozor - opozicija ni prišla v parlament?!?

Zato bo potrebno Slovenijo ponovno izumiti na novo, da se bo mlakuža prečistila, drek s površine odstranil, strupeni žolčni mulj pa prenesel na neko deponijo z bakteriološko-ekološko razgradnjo. Do takrat bodo Izumitelji Slovenije in[8] slovenski izumitelji na sploh prisiljeni vegetirati, družba kot celota hirati, [9] kartelni velikaši pa bodo mogli na tuj račun še nekaj časa prosperirati.

Potem pa nič več ne bo tako, kot je bilo, ampak bolje.

Blaž Babič