Vlada se sestavlja. Prve poteze novega mandatarja, ki to formalno sicer še ni, kažejo prve obrise prihodnje vladne drže in napovedujejo prve konflikte. V javnosti medtem prevladuje precej trezna presoja realnosti.

To potrjuje tudi današnja javnomnenjska anketa Dela, ki po volitvah kaže precej podobna razmerja med strankami, kot so jih oblikovale volitve. Socialni demokrati vodijo pred Slovensko demokratsko stranko. Prednost je sicer nekoliko večja kot na volitvah. Vendar ne pretirano: 28,3% proti 25,4%. Vsekakor SD po zmagi ni poskočila. Tako kot denimo SDS pred štirimi leti. Poleg tega je pomenljiv tudi drug podatek iz iste ankete, ki Janeza Janšo prvič na barometru priljubljenosti postavlja na visoko četrto mesto. Janša in SDS sta svojo pozicijo torej po volitvah morda celo nekoliko okrepila.

Tudi razvrščanje drugih strank kaže komplementarno sliko. Visoko priljubljenost je obdržal Zares, ki se je kot tretja stranka, prav tako kot prvi dve, nekoliko povzpel. SLS in LDS sta kot najmanjši parlamentarni stranki pri merjenju njunega dosega še dodatno izgubili. SNS in DeSUS pa sta nekako zamenjali mesta. DeSUS, ki bo očitno v novi vladi, je zdrsnil navzdol. SNS, ki je po predvolilnem paktiranju z Janševo vlado ponovno našla svojo opozicijsko držo, pa se je nekoliko povzpela. Tudi to potrjuje, da na letošnjih volitvah zmagovalci ne sprožajo velikih upov pri volilnem telesu.

Navdušenja nekako ni čutiti. Zato niti ni potrebno zaupati v javnomnenjska merjenja ljudskega razpoloženja. Hladno racionalno razpoloženje je mogoče zaznati v pogovorih z ljudmi, pa tudi v vsakdanjem medijskem poročanju. Konec koncev takšna povolilna reakcija letos niti ni presenetljiva. Razlogov zanjo je več kot dovolj. Janez Janša je sicer volitve izgubil. To pa je tudi vse. O tem, kaj nas čaka, volivke in volivci ne vemo praktično ničesar. Za povrh pa še obljube zmagovalcev niso niti približno tako optimistične, da bi lahko upali na kakšno občutno boljše življenje.

Med razlogi za zaskrbljenost je najbrž na prvem mestu vendarle globalna finančna kriza. Čeprav prvak prihodnje opozicije pravi, da ta za Slovenijo ne bi smela biti usodna. O tem, da bo vplivala na slovensko gospodarstvo namreč, razen njega, verjetno ne dvomi nihče. Konec koncev je slovensko gospodarstvo pretežno izvozno usmerjeno. Hkrati pa je nekaj podjetij, poznavalci omenjajo predvsem Istrabenz, ki bi lahko zašla v resne težave zaradi svojega dosedanjega poslovanja. Da to posledično pomeni težave za slovenske finančne inštitucije, je seveda samoumevno.

Poleg tega levi trojček še daleč ni tako homogena družba, kot je to bilo jedro odhajajoče vladne koalicije. SDS in NSi sta tako ali tako v javnosti predstavljali skorajda eno stranko. SLS pa se je v strahu pred svojimi volivkami in volivci vedno pokorila dominantni volji SDS. Na levi so razmerja povsem drugačna. Med SD in Zares vlada nekakšno tekmovalno vzdušje, ki se bo gotovo nadaljevalo skozi ves mandat. LDS je sicer res precej pomanjšana, a kljub svoji majhnosti ohranja avtonomnost. Poleg tega leva sredina nikakor nima tako avtoritativnega voditelja, kakršen je na drugi strani Janez Janša.

In še tretja težava, ki je gotovo najbolj pomembna, onemogoča, da bi ljudje zaupali v novo vlado. Program nove vlade je glede na programe vladnih strank praktično nemogoče uganiti. Zato bo vsebina koalicijske pogodbe toliko bolj pomembna. Prejšnja vlada je na začetku svojega mandata zastavila svojo neoliberalno politiko, ki jo je kmalu opustila. Kakšna bo stava nove koalicije? Bo pospešila privatizacijo? Bo znižala davke? Bo deregulirala trg delovne sile? Bo spoštovala človekove pravice in končno uveljavila odločitev ustavnega sodišča o izbrisanih? Ali pa bo glede vsega tega sledila izkušnji zadnjih let?

Paradoksalno, a zdi se, da je mogoče na vseh straneh čutiti strah pred spremembami. Na eni strani strah pred očitki, da se ponovno nasilno spreminja družbena razmerja. Na drugi strah pred izgubo privilegijev, ki jih je prineslo spreminjanje teh razmerij v zadnjih štirih letih. In na tretji pred tem, da se ne bo nič spremenilo.

Jani Sever