Končano je štetje vseh glasovnic in Janez Janša je zavzel držo, kakršno smo ob takem rezultatu pričakovali. Umaknil je “pogojnik” k čestitki Borutu Pahorju, povedal, da bo njegova stranka očitno v opoziciji, kjer bo konstruktivna in bo podpirala vse, kar je dobro za Slovenijo, tistim, ki bodo sestavljali vlado pa je zaželel, da to naredijo čim prej in da sestavijo čim boljšo vlado. Povedal je tudi, da stranka ne bo nadaljevala z uporabo pravnih sredstev za ponovitev volitev na voliščih, kjer so bile ugotovljene nepravilnosti, saj bi po njihovem to zavleklo oblikovanje nove vlade, česar pa Slovenija ne potrebuje.

To je nedvomno drža, ki pristoji odhajajočemu predsedniku vlade v vsakem demokratičnem sistemu, kjer enkrat zmaga eden, drugič nekdo drug. A če je Janez Janša teden dni po volitvah, po tem, ko se mu je v prvem povolilnem šoku zareklo nekaj nenavadnih izjav, zdaj zavzel držo, kakršna mu pritiče, pa smo v povolilni evforiji priča nekoliko nenavadnim stališčem na drugi strani, in sicer iz ust mlade in v vsaj v politiki še “nedolžne” predsednice Liberalno demokratske stranke Katarine Kresal.

V izvršnem odboru LDS so namreč prav tako opravili prvo razpravo in analizo volilnih rezultatov in četudi so pričakovali kakšen odstotek več, so z rezultatom zelo zadovoljni, saj se v izvršnem odboru zavedajo, da je šla LDS skozi težko obdobje in da je imela za seboj hudo krizo. Zadovoljni so, da so prišli v parlament, četudi so dosegli le pet mandatov in so, kakor je videti, po odstotkih najšibkejša stranka v parlamentu. Najmanjši, a vendar zmagoviti, bi se dalo razumeti Katarino Kresal, ki pa, se zdi, v svojem zmagoslavju nekoliko nenavadno razume vprašanje zmage in poraza na tekmi, ki ji pravimo “demokratične volitve”.

Na tiskovni konferenci je namreč na vprašanje, kako komentira morebitno zahtevo stranke DeSUS kot koalicijskega partnerja po enem ministrskem stolčku več, kot bi jih imela najmanjša koalicijska stranka LDS, odgovorila, da je bila LDS eden od pobudnikov in generatorjev “levosredinskega trojčka”, pri čemer so zadnje pol leta opozarjali na pomembnost sodelovanja in so pri tem vztrajali do konca, zato meni, da pozicija strank zunaj “levosredinskega trojčka” ne more biti enaka v izhodiščih, ker so se “SD, Zares in LDS odločili, da mora priti do spremembe oblasti”, kolegi iz DeSUS in SLS pa so do konca vztrajali v tej koaliciji.

V tokratno sestavo državnega zbora se je uspelo prebiti sedmim strankam, ki naj bi sorazmerno s svojimi deleži predstavljale voljo ljudstva, ki jih je izvolilo. Vsaka od strank se ima zahvaliti samo volivcem, da je prišla v parlament in kakršen je delež volivcev, ki ji jo podpira, tako je njeno zastopništvo v državnem zboru. Jasno je, da nobena posamezna stranka ni dovolj močna, da bi sama vladala, kar je seveda v marsikaterem pogledu dobro, zato so vlade praviloma koalicijske, pri čemer je normalno, da vlado sestavijo programsko sorodne stranke, ki so se sposobne uskladiti glede koalicijske pogodbe. Zato lahko na eni strani vlado sestavljajo tudi zelo majhne stranke, medtem ko se, na primer, druga najmočnejša stranka znajde v opoziciji.

Do tu je vse lepo in prav, a kje je tisti “greh” nedolžne Katarine, na katerega želimo opozoriti? Njena stranka naj bi kljub deležu, ki so ji ga namenili volivci, imela privilegiran položaj zato, ker je že pred volitvami vstopila v nekakšen “triumvirat”, oziroma, če smo politično korektni “duumvirat cum uniusfeminat”, pri čemer so se oni “odločili”, da je treba zamenjati vlado, medtem ko sta na primer DeSUS in SLS v njej vztrajali do konca. Predsednico Katarino Kresal bi ob tem zmagovitem zanosu namreč radi opozorili, da če se je že kdo “odločil”, da bo zamenjal oblast, so to storili kvečjemu volivci in volivke, ne pa nekakšen “trojček”.

Nič ni narobe, da ne bo pomote, s kritiziranjem oblasti, če misliš, da ne opravlja dobro svojega dela (pa tudi če tega ne misliš, pa si vseeno želiš priti na oblast). Lahko si do oblasti izjemno kritičen, kakor je Katarina Kresal tudi bila, in s tem še vedno ni nič narobe. Demokratičen sistem pomeni, da to svojo kritiko in pomisleke argumentirano predstaviš volivcem, ti pa nato presodijo, ali kritiziraš upravičeno ali ne. Nikakor in v nobenem primeru pa se kot stranka (ali pa kot “trojček”) ne “odločiš”, da boš zamenjal oblast, kakor se je zareklo Katarini Kresal, kajti taki zamenjavi se po domače reče “coup d’état”.

Ne, odločijo se volivci in ti v skladu s svojim zaupanjem strankam namenijo določene deleže glasov. Kritizirati vlado je eno, odrekati ji legitimnost pa nekaj popolnoma drugega. In argumenti Katarine Kresal se nagibajo že na to drugo stran. Stranka SDS je z dobrim odstotkom razlike druga najmočnejša stranka v parlamentu in je sicer res po štirih letih izgubila mandat (po volji ljudstva, ne po odločitvi trojčka), a to lahko pomeni le, da je vladala premalo uspešno, nikakor pa ne nelegitimno, saj je pred štirimi leti prišla na oblast prav tako po volji ljudstva. Zato očitki namenjeni DeSUS in SLS, da sta do konca vztrajali v Janševi vladi, in stališče, da je njuno sodelovanje z Janezom Janšo treba kaznovati, že dišijo po izključevanju in delitvi na “naše” in “vaše”, načinu delovanja, ki ga “levosredinski trojček” vehementno zanika in zagotavlja, da ga bo presegel.

Volivci so stranki DeSUS namenili sedem poslancev, stranki LDS pa pet. Katarina Kresal torej ni ravno v poziciji, kjer bi močnejši stranki, ki pa jo jasno poleg tega nujno potrebuje za sestavo vlade, očitala kvizlinško držo. “Predvolilni trojček” gor ali dol, pri tem ni šlo za nikakršen Demos, še za “Koalicijo Slovenija” ne, temveč le za neformalno druženje dveh predsednikov in predsednice, ki so se zadnje tedne pred volitvami kazali skupaj in tri dni pred volitvami celo zapeli unisono v predvolilnem spotu. Kako se jim je ta skupni nastop obrestoval in koliko je katera od teh strank iz tega iztržila ali izgubila je stvar analiz, ki jih prepustimo politologom. A deleži strank in njihovi sedeži v parlamentu so znani, in le to izkazuje voljo volivcev in njihovo “odločitev”.

Upamo, da gre, kakor je šlo pri Janezu Janši, tudi pri Katarini Kresal le za neposrečene izjave, izrečene v povolilni evforiji. Zato smo seveda prepričani, da bo v naslednjih dneh, kakor je navsezadnje uspelo Janezu Janši, tudi sama zavzela državniško držo prave demokratke, saj se lahko v nasprotnem primeru neprijetni vonj izključevanja in delitev spremeni v močan smrad, ki ga bomo morali vohati naslednja štiri leta.

Luka Culiberg