»Saj ne more biti res, pa se je dejansko zgodilo.« To so bile moje prve besede presenečenja in čudenja, ko sem videla izjemne volilne rezultate DESUS. Od kje, kako, zakaj, le kdo je volil zanje? Pa ne da so jim upokojenci dejansko verjeli, nasedli in jim zaupali tako pomembno vlogo?

Med volilno kampanjo sem bila prepričana, da jim ne bo uspelo, saj je g. Erjavec, ki v bistvu, v duhu ter v medijih pooseblja DESUS, iz samega sebe naredil že klovna. A očitno, je tudi to dokaj uspešna formula, ki pri apatičnih in naveličanih volivkah in volivcih »zažiga«; malo drugače, a primerljivo, kot pri g. Jelinčiču. Dovolj, da so vedno tu. Izjave g. Erjavca so bile eno samo neslano duhovičenje, na vse kar se resnega v naši državi dogaja in še posebej, na vsa absurdna počenjanja na Ministrstvu za obrambo. Imamo skoraj že vsiljen občutek, da smo resno ogroženi ali pa se pripravljamo za napad ter resen spopad, ko že mesece poslušamo o razno raznih nakupih in dobavah, katerih potreba, smiselnost in nujnost nam more seveda biti samoumevna, logična in nevprašljiva.

A g. Erjavec, bi nam prav gotovo prijazno pojasnil, da se moramo sprijazniti in zavedati, da živimo v globalnem svetu, kjer je pač potrebno poskrbeti za zunanjo obrambno in varnostno politiko ter posredovati v mednarodnih humanitarnih in mirovnih misijah. Da smo si sami izbrali članstvo v NATO in EU ter v obeh primerih »izbrali« zavezo in obvezo, da se oborožujemo, da trošimo dovolj visok procent BDP- ja, tudi, ko kupljenih stvari ne potrebujemo ali nimamo kam dati. Od česa pa naj vendarle živi vojaška industrija?

Seveda ne moremo pozabiti njegovih neverjetnih preskokov vlog in identitete.

Od vloge Ministra za obrambo, ki vehementno troši in kupuje, se spreneveda in norčuje, nekompetentno in politično neodgovorno vodi ministrstvo ter podira rekorde v aferah (patria, zaposlovanje mimo javnih razpisov, zmotna nakazila drugim pravnim osebam, ponarejene diplome, zamolčanje rokov dobav, ruska ladja, mobilna nedelujoča vojaška bolnica… ). Se opravičujem, kar sem pozabila našteti ali pa mi ni znano.

Do vloge zaščitnika najšibkejših in najranljivejših členov družbe; upokojencev, invalidov, delavcev in za vsak slučaj, tudi borcev NOB. Z nedolžnim nasmeškom in naivnim pogledom se prelevi v zagovornika in zagretega borca za pravice prej naštetih interesnih skupin. Strelja mimo, strelja skrajno populistične in nerealne obljube, kot je na primer 1.000 EUR visoka pokojnina. Gre se vprašati, ali g. Erjavec, ve kaj in o čem govori, ko ljudem na ekonomskem in socialnem obrobju vzbuja lažna upanja in pričakovanja. Vsakemu razumnemu človeku je jasno, da se plačne in pokojninske politike ne da reševati ad hoc, brez resne ekonomske projekcije. Če to g. Erjavec ne ve, bi mu lahko prišepnil njegov strankarski kolega g. Doro Hvalica, ki je bil glavni pogajalec socialnih partnerjev za plačni sistem v javnem sektorju.

Od vloge partnerja v sedanji vladni koaliciji, v kateri bi lahko že realiziral kakšnega od svojih plemenitih ciljev za upokojence, če bi mu do tega dejansko bilo. Nenazadnje, bi se marsikaj lahko naredilo, kar preprosto z zmanjšanjem proračuna in izdatkov Ministrstva za obrambo, javne porabe in zmanjšanja privilegijev in ugodnosti poslancev, svetnikov ter drugih javnih uslužbencev.

Do vloge na drugi, levi strani, kjer se sedaj vidi, pozicionira in celo vsiljuje. Kako da ne, on ima vendarle »bogate izkušnje« kako se igrati politiko in si ne razbiti glave.

In sedaj se šopiri in hoče še »repete«. Ne, prosim, ne. Nikakor ne Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Preživeli smo g. Drobniča, mogoče bomo tudi ga. Cotman, a g. Erjavec bi bil prehud udarec za nadaljnja štiri leta. Molil in volili smo, da se kaj takega ne bi zgodilo.

Če ga že levica potrebuje za sestavo koalicije, naj se mu dodeli kakšno ministrstvo brez listnice. Z njegovimi bogatimi izkušnjam vladanja, za razliko od drugih, se bo tudi tu znal izkazati vsemi sposobnostmi.

Elena Pečarič