V 47. letu starosti je umrla srbska filmska igralka Sonja Savić. Zakaj sem se zdrznil, ker me ta tragična vest ni presenetila? Njena prerana smrt je bila že zapisana v mojih slutnjah zato, ker je bila Sonja Savić poosebljena krhkost in človeška ranljivost in tisto čemur pravimo brezkompromisna človeška pokončnosti. Po drugi strani ji je usoda namenila surove čase in v teh časih še posebej surove kraje. Sonja Savić je bila živa negacija svojega časa. Tragični konec je tako v naši zavesti nekako prisoten od začetka. Jan Cvitković je imel srečno in profesionalno zanesljivo roko, ko jo je zasedel za svoj film Kruh in mleko. Njen lik dobesedno nosi občutljivo Cvitkovićevo pripoved. In film je Savićevo ljubil, kajti film ne mara igre. Film ljubi razkrivati osebnosti igralcev, ne njihovih igralskih person, ampak njihovi pristno, osebno človeško naravo. Nesebična človeška darežljivost, dobra, odkrita duša, pa so tiste redke vrline, zaradi katerih se zdi, kot da se jih filmsko oko razveseli do ganotja, kadar jih sreča. In zakaj imamo občutek, da je bila Sonja tudi naša, slovenska, čeprav je pri nas gostovala le dvakrat? Po moje zato, ker so take osebnosti, kot je bila njena, naravni mostovi med kulturami, saj gre za hipertrofijo univerzalno človeškega. Globoko v sebi mi take mostove pogrešamo, ker so redki in mi jih nujno potrebujemo. Zato je tudi smrt igralke, ki jo osebno nismo poznali, lahko nenavadno boleča.

Igor Koršič