Politika je negotova zaposlitev. Izgubiti službo ni ravno težko. Letošnje volitve so bile, kot kaže, glede tega še posebej neusmiljene. Veliko poslank in poslancev ter ministric in ministrov ni bilo izvoljenih.

Za tiste stranke, ki bodo sestavljale vlado, je težava precej manjša. Nekaj izvoljenih bo odšlo na razna ministrstva, namesto njih pa bodo v parlament vstopili tisti, ki niso bili izvoljeni. Ali pa bodo kar direktno našli službe na vladi. Precej bolj neprijetna je situacija za novo opozicijo. Najbolj za majhne stranke in seveda za tiste, ki niti niso prišli v parlament. Na primer za Antona Anderliča ali Jožefa Školča iz LDS. Ali za Dimitrija Rupla iz SDS. Ne gre namreč samo za to, kaj bodo neizvoljeni politiki poslej počeli, stranke in njihova omrežja jim namreč že lahko priskrbijo kakšno delo. Bolj pomemben je psihološki učinek. Kako se denimo brez psihičnih težav posloviti od dolgoletnega vodenja zunanjega ministrstva, če v tolažbo ne moreš niti nastopati v parlamentu?

Neizvolitev mnogih znanih obrazov ima poleg tega nedvoumno sporočilo. Tako na levi kot na desni. Temu se ni mogoče izogniti. Tudi Karlu Erjavcu ne, čeprav je njegova napaka najbrž predvsem v podcenjevanju pomena prave izbire volilnega okraja, kjer je kandidiral. A na koncu neizvolitev vedno pomeni tudi nezaupnico. Tega se vsi, ki se niso uspeli uvrstiti v parlament, dobro zavedajo. Seveda je neizvolitev daleč najbolj zoprna za ministre in predsednike strank. Erjavec je zaradi dobrega rezultata stranke sicer delna izjema, vendar samo, če bo Desus postal član vladne koalicije. V primeru, da v vlado vstopi SLS, bo zanj situacija prav tako zelo neprijetna. Veselil pa se bo lahko Bojan Šrot. Vstop v vlado pač rešuje vse težave neizvoljenih politikov.

Posebno sporočilo je seveda v tem, da je izven parlamenta ostal velik del ministrskega zbora prejšnje vlade. Imena so pomembna in so na javnomnenjskih lestvicah priljubljenosti kotirala sorazmerno visoko. Gre za nosilna imena Janševe vlade. Tudi to jasno priča o razočaranosti volivk in volivcev nad nekdanjo oblastjo. Zvezde, ki naj bi predstavljale adute v predvolilni kampanji, niso upravičile svojega slovesa. Zunaj parlamenta je ostal Gregor Virant, ki je štiri leta vodil ministrstvo za javno upravo. Prav tako šolski minister in podpredsednik SDS Milan Zver. Tudi nova ministrica za zdravje Zofija Mazej Kukovič, na katero je stavil SDS, ni dosegla želenega rezultata. Prav tako ne že omenjeni “večni” zunanji minister Dimitrij Rupel. Spisek se nadaljuje z Vaskom Simonitijem, ministrom za kulturo, pa z ministrom za razvoj Žigo Turkom in enim Janševih najdragocenejših ministrov, ministrom za notranje zadeve Dragutinom Matejem.

Zunaj parlamenta so ostali tudi ministri, ki so sicer kandidirali na listah drugih strank, a so predstavljali jedro Janševe vlade. Na prvem mestu med njimi je zagotovo pravosodni minister Lovro Šturm iz NSI, nekoliko manj to velja za okoljskega ministra Janeza Podobnika in ministra za lokalno samoupravo in regionalni razvoj Ivana Žagarja iz SLS.

Spisek je masiven. Nemogoče ga je spregledati. Sanjska ekipa, ki naj bi vodila Slovenijo po pravi poti, se ljudstvu enostavno ni zdela tako zelo sanjska.

Jani Sever