14. september, ura je 22.25. Peljem po Šmartinki. Lije kot iz škafa, vzdušje primerno za sceno iz Carpenterjeve Megle. Nekaj narašča. Napetost. V zraku se širijo dvomljive vibracije. Delček sekunde, veliki pok. Vonj po zažganem, pred mano se napihnejo beli mehurji. Airbagi. V Kolinski se sproži alarm. V hipu mi postane jasno, da se je nekdo z vso silo zaletel vame. Samodejno stopim iz avta. V zelo kriznih situacijah sem popolnoma mirna. Pred mano star stolčen Clio. Iz njega se priplazijo prestrašeni mladi ljudje, z rdeče obrobljenimi očmi. Povzročiteljico odpeljejo na urgenco. Poličem policijo. Bolečine se pojavijo kasneje. Nateg vretenc in poškodovano koleno. Avto je totalka. Policija korektno opravi svoje delo. Napiham nulo. Zapisnik. Avtovleka. Brez prebite pare v žepu. Morje težav. Kličem prijatelje. Nekateri po žurih, drugi se ne javijo. Težko je v petek ponoči najti nekoga. Končno mi uspe. Tudi jaz grem na urgenco. Noč se nadaljuje do petih zjutraj, ko premlevam dogodke.

Zakaj se nekateri ljudje poskrijejo v lisičje luknje, ko gre za nohte. Razumem, da ljudje funkcioniramo v smislu interesov. Iščemo, povezujemo, sodelujemo – vse v skladu z vzajemnimi konsenzi. Podobnimi tehtnici. Zelo racionalno. Vendar odpoved, kadar je treba biti zraven – ni najbolj razumska zadeva. Spoznam, da je zadaj nekaj več, temeljno gonilo – strah. Česa se bojijo ljudje? Neuspeha? Ampak zakaj? Čuden je bil teden, ki se je napovedal. Predvolilni teden. Zelo negativne energije so krožile nad Slovenijo. Rada bi bila zraven, pomagala, pa ne morem. Opornica, povoj. Sedi doma in miruj, mi sporoča oko iz vesolja. V redu.

Torej opazujem, kako so ljudje poniknili. Ne samo tisti, ki so prezrli mojo nesrečo. Dvema prav nič ne zamerim, ker sta prej dosti dobrega naredila. Hvala. A niso poniknili samo moji prijatelji. Poniknila je Slovenija in njena smetana. Kliče prijatelj, režiser Andrej. Istega mnenja sva. Celo kulturniki so nekam poniknili. In vsi, ki ob rezultatu volitev lahko kaj zgubijo. Ali pa se jim to zgolj dozdeva. Lastnost strahu je, da ima velike oči. Zadnje napovedi kažejo pol – pol. In to ni najbolj sigurna situacija. Ja, res drži stavek, ki ga v zadnjem tednu izrekajo mnoge vidne politične osebnosti – te volitve so zelo pomembne. Zame so najpomembnejši test demokracije tudi zato, ker opazujem – ljudje so preplašeni. A bistvo demokracije je oblast ljudstva, torej se ne moreš bati sam sebe, ali pač? Ni to malce shizofreno? Kaj tukaj ne drži vode? Ali ni zadosti demokracije ali pa smo shizofreni. Zato bi najraje šla na predvolilni shod stranke, ki mi je simpatična ali kaj postorila. Ampak jaz moram biti zares doma z ovratnico in povojem. Zoprno.

In še po nečem si bom zapomnila te volitve. Ni več preteklosti. Če je, obstaja samo v naštevanju napak, ki so se zgodile v preteklih štirih letih. Ampak te volitve so brez izročila prednikov. Celo brez tradicije domačij, pobožnih napotnic, z nekaj malega Slovenije. Te volitve so volitve prihodnosti, ker govorijo o moči in denarju. Orožje in tajkuni. Volja do moči. Bobu se reče bob. Za to vendar gre v politiki (in v gospodarstvu). A če govorimo o prihodnosti, je njen bistven element prav razvoj in napredek. Le redkim inteligenčni domet sega tako daleč. No, tega se pa jaz bojim! Bojim se preprostosti. Bojim se lahkih rešitev. Bojim se zatajenih ekstaz ob ploskanju množic. Bojim se občutka ogroženosti, če nekdo nastopi z argumenti. Ker ne vem, odkod ogroženost. Bojim se province. Pa ne geografske province. Bojim se province v glavah. Ja, potomka mesta sem. Vedno sem govorila, da je Ljubljana premajhna. Ljubim metropole. Ker tu ne gre le za stil. Že zelo dolgo časa imam rada metropole, ker tam ni kulturne klavstrofobije, pač pa namesto nje številne izbire. Naredila me je urbana kultura. Naredili me je scena osemdesetih, punkerji in darkerji, Nieti, ljubljanski sleng, NSK, specifičen okus, K 4 in Študent, burek na štacionu, celo jugonostalgija. Še zdaj smo si podobni, še zdaj se prepoznamo in si pripadamo. In še nekaj. Moji predniki v generacijah nazaj niso kmetovali. Pač niso bili kmetje. Ne vem, kako zgleda traktor. Mea culpa. To je moje izročilo, samo to. Nočem preproščine. Imam pa kaprice. Seveda! Želim pametne voditelje, s katerimi bo Slovenija v slogu dohitela Evropo, želim svetovljane in ljudi, ki odstopajo od povprečja. Želim napredne mislece. Želim skratka - rešitve problemov. Te pa so možne samo, če stojijo za njimi dobri možgani. Tu res ni kompromisa.

Še nekaj zelo zanimivega se mi je zgodilo v zadnjem tednu, po nesreči. Poniknilo je nekaj prijateljev ali znancev (kratek spomin imajo tisti, ki sem jim kdaj pomagala), a istočasno so se pojavili novi, kar od nekje so se vzeli - pripravljeni pomagati, prijazni, s katerimi se že dogovarjam za sodelovanje v prihodnje. Ja, nov avto bo treba kupit in več ljudi več ve.

mag. Anja Fabiani