Ko sem bila otrok teh kurčevih lupinic ni bilo. Bile so neke hecne na pol športne torbe, kjer se je dalo otroka prenašati v ležečem položaju. Zelo praktično se je zapenjala na zadrgo in mene sta moja ljuba starša nosila v prav takšni, vijolične barve.

Bila sem prekleto priden otrok. Kukala sem v svet z velikimi temnimi očmi in bila tiha k miška. Oče je bil nor name. Razkazoval me je in neprestano hvalil, medtem ko si je mama radovedna in mlada ogledovala svet.

Ja, mladost in ljubezen sta norost…..za črne izjeme.

Lupinica je hudičevo seme. Tista zadeva v katero položiš dete med vožnjo in potem izsiljuješ celi planet. Tista nepogrešljiva zadeva, zaradi katere potrebuješ letališče in dvakrat širši prostor prehoda med policami v trgovinah. Lupinica, ki mi je tistega lepega popoldneva pokvarila dan in ubila vero, da dobri starši še obstojajo. Lupinica v kateri je jokal otrok na dežju, ko sem izstopila iz nabito polnega trgovinskega kompleksa. Njegova mama je srdito gledala in zasikala:,, Naslednjič parkiraj tako, da bom lahko dala lupinico od froca v avto!” Dež je padal na moj obraz, obrnila sem pogled proti svojem “kupeju” in ugotovila, da je parkiran zelo zgledno. Ko imaš enkrat “športni avto” se navadiš parkirat tako, da se lahko zaradi dolžine vrat normalno sedeš v avto in avto je bil parkiran čisto vredu. Ampak razvajenim mamicam bi bilo letališče premalo, ker lastna materinska nesposobnost zna na grde načine kazati “zjale”.

Obrisala sem kaplje s svojega obraza in se vrnila na parking. Miselno. Nisem rekla nič. Zložila sem stvari v avto in ostala mirna, kljub njenem neprestanem zbadanju za hrbtom. Odpeljala sem. Lupinica je dobila prostor jaz pa slabo voljo.

Ostala sem hladna, ker nisem razvajena, čeprav je v meni na poti domov kipelo.

Lupinica je zmagala, ker slabi starši vedno zmagujejo. Mame, ki so parale pizde so zdaj bogovi,ker smisel življenja je roditi in prenašati lupinico iz trgovine v trgovino. Medtem, ko mama zamišljeno izbira živila se otrok dere v plastični lupinici. Medtem, ko mama pomerja oblačila jo detece čaka. Medtem, ko mama klepeta s kolegicami na kavi se otrok, oblečen kot medved, “pajsa” na vročini. Medtem, ko mama izbira novi puder si otrok rine ključe avta v usta in se davi. Medtem, ko stari ljudje ne morejo hoditi in potrebujejo prostor so lupinice, barikade, nastavljene povsod.

Ampak svet je lep, ker imamo rodnost. Imamo bodoče prebivalce države, ki jim super starši kvarijo vtis sveta že z vstopom v lupinico. Stran od mame v novo lupino in iz tiste lupine v drugo lupino. Stran od telesa mame dobi otrok v zameno drugo “zabavo”. Pozornost mame zamenja ključ, vžigalnik, lističi sira, denarnica….Otrok joka in steguje rokice. Mamina pozornost je drugje in tako ostane, ker mama nima časa stiskati ga k sebi in mu kazati svet. Peljati ga iz periferije v center. Pokazati mu, da za ljubezen ni potrebno hlastati in jokati. Porkaduš, mački bolje vzgajajo mladiče! Mu dati ljubezen brez različnih lupinic in drugih dodatkov, ki samega bistva ne morejo zamenjati. Narediti človeka iz malega bitja, ki samo opazuje kako se mama ne znajde v tej potrošniški družbi. Ker to je naša prihodnost. Vsi ti mali izsiljevalci v vozičkih (nekateri sposobni hoditi), niso nič drugega, kot skvarjene pošasti slabega starša.

In mi? Hja, potrpeti. Otroci so blagoslov. Mamice so dosegle nirvano z rojstvom otroka in mi smo v tem primeru nepomembni. Smisel življenja je prisiliti vsako bitje, ki ga srečaš v poklon. Smisel je doseči svoje blesave principe, ker imaš otroka-opazovalca. Beleži in shranjuje vtise in golta zglede. Odrašča v nekoga, ki ne zna zaživeti in se osvoboditi slabega zgleda danega z strani staršev. Odrašča v ljubosumnega posesivneža, ki mora imeti vse materialne dobrine takoj servirane, drugače bo razbil lupinico.

Nana O.