Začnimo tam, kjer se je včeraj končalo. Povprašan, naj v tridesetih sekundah, še zadnjič pred volitvami, nagovori volivce, je predsednik vlade, vlažno hrepenečega pogleda, v skoraj ponižni skrušenosti (povsem dopuščam, da je kdo v tej podobi jagnjeta pred zakolom videl neskončno moralno moč, zbranost in disciplino), slovenskemu občestvu naznanil, da bi kot mandatar želel oblikovati kar najširšo vlado, v kateri bi sodelovale tako rekoč vse stranke, saj da Slovenija to potrebuje. Takšnim vladam se ponavadi pravi vlade »narodne enotnosti« in se jih ponavadi oblikuje v kriznih trenutkih, ko ni prostora in časa za aktivno konkuriranje različnih političnih programov. Krize v Sloveniji ni. Če bi poslušali predsednika vlade in njegove ministre, zlasti v času predvolilne kampanje, Sloveniji celo še nikoli ni šlo bolje, in to na vseh področjih. Zakaj bi predsednik tako uspešne vlade, ki je ustvarila tako idealne pogoje, plediral za oblikovanje velike koalicije s strankami, ki imajo na te uspehe (oz. »uspehe«) drugačen pogled? Zakaj bi si na tej poti strmega uspeha kar sam podtikal polena pod noge, ko pa je pot vendar dobro tlakovana, nebo pa jasno in brez oblačka?

Predvsem pa, kako je mogoče istočasno poudarjati, da SDS na volitvah potrebuje zmago z veliko razliko? Zakaj pa z veliko razliko? Če je njena goreča želja za prihodnost Slovenije združiti vse politične sile, potem zmaga z veliko razliko ni ne potrebna ne pomembna. Prav nasprotno, le relativna zmaga takšno morebitno najširšo koalicijo (tudi aritmetično) sploh šele omogoča. Zmage z veliko razliko pač ne potrebuješ takrat, ko želiš povezovati, potrebuješ jo takrat, ko želiš premagovati. S tem pa, seveda, tudi ločevati in razdruževati. Potrebuješ jo takrat, ko se več strank nasprotne politične orientacije (od tvoje) pred volitvami nedvoumno poveže, tiste, s katerimi bi se morda želel povezati ti, pa na to uho ne želijo slišati prav dobro (vsaj večina ne). Kako nevarno uspešno je lahko takšno povezovanje, Janez Janša sam dobro ve tako iz časov oblikovanja Demosa kakor iz časa svojega lastnega povezovanja pred volitvami 2004: tako povezanim strankam namreč naklonjenost v meritvah javnega mnenja ponavadi naraste. In zmago z veliko razliko potrebuješ prav zato, da bi premagal tako povezane stranke, ne zato, da bi oblikoval kar najširšo koalicijo za dobrobit Slovenije.

Da je to res prava tema, je Janša pokazal tudi v današnjem soočenju, kjer je veliko koalicijo ponudil kar trikrat. Pa ga je Pahor vljudno zavrnil. In vljudnost, komunikacijska vljudnost, je bila, pod površjem ponujenih tem, pravzaprav osrednja tema nocojšnjega soočenja. Namreč, ali lahko ob govorcu, kakršen je Janez Janša, res vztrajamo pri vljudnosti in strpnosti? Morda je to res Pahorjev stil, morda čez to mejo res ne more in/ker ne želi, ampak, ali si to lahko privošči pri nasprotniku, ki tudi zasebne razgovore uporablja kot javne argumente?

Vse od začetka volilne kampanje namreč Janša uporablja isto uspešno taktiko, ki je nasprotniki niso uspeli ali pa niso hoteli razumeti: na vprašanja odgovarja z vprašanji, na primere s primeri. In ker je spraševalec sam pričakoval odgovor, svojega odgovora, ponavadi, nima, obenem pa ne zmore (in ne zna) pokazati, da na vprašanje pravzaprav sploh ni bilo odgovorjeno.

Zato bi težko enosmiselno rekli, kdo je bil v današnjem soočenju »boljši«. Če vam je v stvareh politične kulture bližja odrezavost in zajedljivost, potem je Janša nedvomno favorit. Če vam je ljubša vljudnost in strpnost (ki je v kontekstu, ki je že v izhodišču definiran kot politični boj, lahko razumljena tudi kot neodločnost in omahljivost), potem je favorit verjetno Pahor. Vljudnost in strpnost je (lahko) učinkovita le na dolgi rok, odrezavost in zajedljivost pa ima takojšnje učinke. In volitve so pojutrišnjem…

Kakorkoli že (bo), Janša ni lahek nasprotnik, je pa predvidljiv. In počasi bi bil že čas, da se njegovi politični kolegi tega zavedo.

Igor Ž. Žagar