Plačni sistem je otrok Gregorja Viranta. Začel ga je pred šestimi leti, pod vlado LDS, kot sekretar na notranjem ministrstvu. Končuje ga kot minister in kandidat SDS na volitvah 2008. Tik pred volitvami.

Mimogrede, si predstavljate, da bi SDS tako pomemben projekt pustila nekemu funkcionarju, ki ne bi sodil v ozki krog njenih ljudi. Za Viranta je bilo seveda že leta 2002 jasno, kam politično sodi. Njegova letošnja kandidatura je samo rezultat logične osebne evolucije. A to niti ni bistveno. Virant je eden najbolj priljubljenih slovenskih politikov in eden najbolj strokovnih. Da je nekdanja LDS to lahko upoštevala bolj kot njegova politična prepričanja, bi moralo biti zgled za vse stranke na oblasti. Tisto kar šteje, je njegova reforma, ki v temelju spreminja družbena razmerja.

Plačna reforma, s katero se določajo višine dohodkov v celotnem javnem sektorju, predstavlja podvig velikanskih razsežnosti, ki je povsem tranzicijski. Česa podobnega v družbah, v katerih ne poteka revolucija, enostavno ne more biti. Si predstavljate, da bi se takšnega podviga lotili v zahodni Evropi? Da bi se odločili spremeniti razmerja med višinami plač sodnikov, zdravnikov, novinarjev, uradnikov, učiteljev … Ideja je nepredstavljiva. Razmerja med njihovimi plačami so razmerja med vrednotenji posameznih poklicev v družbi. So pravzaprav temelji družbenega konsenza.

Šest let za pripravo takšnega projekta pravzaprav ni veliko. Na novo urediti razmerja za 160.000 zaposlenih je hudo zapleteno delo. Posebej, če je potrebno upoštevati konsenz velikega števila sindikatov, ki zastopajo posamezne panoge. A to, da nov plačni sistem Slovenija potrebuje, je bil konsenz praktično vseh političnih strank in tudi sindikatov, ki so zahtevali, da vključuje celotni javni sektor. Tudi znanost in sodstvo denimo. Čeprav to v resnici ne bi bilo nujno in je samo povzročilo veliko resnih konfliktov med pogajanji.

Virant je pogajanja vodil spretno. Dokaz je že to, da niso povzročila stavk in da so sindikati, čeprav ne zlahka, na koncu vedno dajali vtis zmernega zadovoljstva. Posebej letos, ko je postalo očitno, da je dokončanje velikega projekta pred volitvami postalo eden od najpomembnejših vladnih ciljev. Po vsakem zapletu, so se plače tistih panog, ki so dovolj zaostrile pogajanja, povečevale. Na koncu je bil Virant videti kot nekakšen dobrotnik, ki popušča na vse strani. In seveda je vprašanje, kaj je ob takšnem ravnanju sploh še ostalo od prvotno načrtovanega novega sistema.

A vsi so pričakovali, da bodo pred volitvami dobili prvo “novo” plačo in da bodo z njo zadovoljni. No, zgodilo se je nekaj drugega. Prve po novem izplačane plače so povzročile precej nezadovoljstva. Zdi se, da je novi sistem najbolj prizadel tiste, ki so že doslej imeli najmanj. Medicinske sestre, ki stavkajo na tako imenovani beli način, so samo ene od nezadovoljnih. Virant sicer pravi, da je zadovoljnih več. Vendar je to pravzaprav precej slaba tolažba. Predvsem zaradi trenutka, v katerem se plačna reforma zaključuje. Praktično na dan volitev.

Zdi se, da je pravo vprašanje, zakaj se je mudilo. Konec koncev se je projekt začel v času vlade LDS in nadaljeval v času vlade SDS. Ali ne bi bilo povsem vseeno, pod katero vlado bi se zaključil. Tako ali tako ga čakajo spremembe ne glede na to, kdo bo v nedeljo zmagal. To povsem jasno kaže zaplet z medicinskimi sestrami. A po drugi strani so osnove novega plačnega sistema tu. Kdor bi ga hotel podreti in se vsega skupaj lotiti povsem na novo, ga čaka Virantova pot. Dolga, zapletena in z negotovim izidom. Evolucija je običajno precej manj boleča kot revolucija.

Jani Sever