Kaj je počela Janševa vlada v zadnjih štirih letih? Dobro se je na to spomniti vsaj v obrisih. Štiri leta so veliko. Morda bom kakšen dogodek, ki se komu zdi pomemben, izpustil. Ampak saj so na voljo komentarji.

Vlada je svoj mandat začela neoliberalno. Z idejo enotne davčne stopnje. O tem se je s sindikati in večino “staro” ekonomistov intenzivno prerekala prvo leto svoje oblasti. Potem je izračunala, da bi bila takšna davčna reforma nevzdržna. Davčna reforma se je nato zgodila. Najbolj je koristila ozkemu sloju najbolj bogatih. Glede ostalih učinkov so mnenja deljena. Ostaja pa dejstvo, da je Slovenija ena od držav, ki imajo najvišje davke. Sindikati so bili kljub temu pomirjeni, “mlado” ekonomisti pa hudo razočarani. Ne le zaradi opustitve ideje o EDS, tudi reforma trga dela in privatizacija državnega premoženja se nista premaknila nikamor.

Privatizacija velikih državnih podjetij, kot si jo je zamislila vlada, se je začela nekoliko pozno 12. 8. 2005. Med počitnicami so se kupci sestali s predsednikom vlade v vladni palači. Prodaja je bila netransparentna in je povzročila vladi veliko preglavic. Najprej je zaradi kupčije vlada nekaj časa lahko obvladovala Delo. Vendar to ni trajalo dolgo. Med Pivovarno Laško in vlado je prišlo do kratkega stika in Delo ter Mercator sta postala za vlado neprijetna tema. Sam predsednik vlade je kasneje priznal, da je šlo pri prodaji Mercatorja za napako. Kupca, ki je imel od posla največ, pa je označil za največjega tajkuna v državi.

Na koncu je vlada vendarle izpeljala delno privatizacijo NKBM, s katero so nekateri v kratkem času zelo dobro zaslužili. Sicer pa je v državnih podjetjih namesto privatizacije vlada takoj začela s kadrovsko prenovo. Vodila jo je Andrijana Starina Kosem, ki je kasneje zaslovela v poslu z Mercatorjem in Delom. Operativno pa sta jo izvajala direktorja KAD in SOD. Kadrovska prenova je pomenila nadaljevanje prakse, da na vodilna mesta prihajajo “naši” kadri. Hkrati so državna podjetja takoj začela kanalizirati oglaševalski denar v “naše” agencije in medije, ne glede na tržno uspešnost teh podjetij.

Vlada se je z mediji spopadala ves svoj mandat. Poleg Dela sta bila glavna tarča javna radio in televizija. Spisan je bil nov zakon, ki je potrditev dobil tudi na referendumu, kar je vsekakor znak velikega nezadovoljstva z RTVS, ki nikakor ni staro samo štiri leta. RTVS je zapustilo precej novinarjev, naročnina se ni zvišala in veliko je bilo ponavljanja starih programov. Ob tem se je vlada ostro odzvala tudi na peticijo novinarjev za medijsko svobodo ter pred kratkim na oddajo finske javne televizije. Oba odziva sta imela skupni imenovalec. Delovanje nekaterih novinarjev je pač politično motivirano.

Gospodarstvo je, ob ugodnih mednarodnih razmerah, cvetelo, gospodarska rast je bila izjemna. Vendar se novih večjih razvojnih gospodarskih projektov ne spomnimo, niti tujih greenfield investicij. Še najbolj odmevno je bilo, da je Gorenje začelo z nizko donosnim, nezahtevnim sestavljanjem oklepnikov za posrednika v poslu s Patrio. No, v pripravi je bil tudi nekakšen veleigralniški projekt, ki pa so se mu na koncu vsi odpovedali. Morda velja omeniti še redne vladne obiske v regijah, kjer so obiskovali uspešna podjetja in obljubljali cestne povezave, ki naj bi se zgodile nekje v prihodnosti.

Edini večji podvig, čeprav je vlada na začetku mandata načrtovala, da bo Slovenija postala “svetilnik”, je bila izgradnja avtocest. Lotila se ga je z velikimi mednarodnimi posojili, ki so nekoliko povečala slovenski zunanji dolg. Avtoceste so se res gradile pospešeno, vendar še vedno niso končane. Gradnja pa je prinesla tudi največjo blamažo: šentviški predor. Še pred tem se je zgodila TV aretacija prvega slovenskega gradbinca in drugega največjega tajkuna v državi, Ivana Zidarja. Uvedene so bile tudi večini ljube vinjete, ki pa, kot zdaj kaže, ne bodo dovolj napolnile proračuna.

Kljub visoki gospodarski rasti ljudstvo pretiranih ugodnosti teh pozitivnih trendov ni čutilo. Je pa toliko bolj čutilo inflacijo, ki je v zadnjem letu dosegla zaskrbljujoče razsežnosti. Vlada je pojav najprej ignorirala, nato pa je svoje argumente osredotočila na to, da je inflacija globalni problem. In da so za to, da je pri nas nekoliko višja, predvsem krivi tajkuni, ki vladajo slovenskim monopolom. Ob monopole, ki jih obvladujejo državna podjetja, se vlada seveda ni obregnila. Prav tako je zanikala, da bi lahko inflacijo gnalo zadolževanje v tujini in pospešena gradnja avtocest.

Največji projekt, ki se ga je lotila na področju plač, je bila reforma plačnega sistema za vse javne uslužbence. Ključna bitka se je bila s sodniki, ki so trdili, da vlada s tem, da jim nalaga preveč za premajhno plačilo ter jim hkrati še določa kriterije njihovega dela, posega v neodvisnost sodne veje oblasti. Na koncu je bil plačni sistem predstavljen kot veliki uspeh ministra za javno upravo, čeprav je povzročil med nekaterimi poklici precej nezadovoljstva. Vendar je hkrati omogočil tudi popravke v zadnjem hipu. Tako se medicinske sestre lahko višjih plač veselijo kar zadnji teden pred volitvami.

Manj uspešna je bila vlada s še enim projektom, ki ga je predsednik vlade označil za zgodovinskega. Gre za regionalizacijo Slovenije. Zakoni, ki jih je pripravila, so bili zavrnjeni. In potem smo imeli o tem še posvetovalni referendum. S porazno nizko udeležbo. Vlada je kljub temu razglasila, da je na njem zmagala, a je vseeno projekt regionalizacije odložila in o njem tudi v predvolilnem času ne govori preveč. Vsekakor veliko število pokrajin in njihova nezgodovinskost med ljudmi očitno vzbuja preveč pomislekov. Poleg tega pa zgodovinskosti same regionalizacije, kot kaže, ne prepoznajo.

Vlada se je lotila tudi spodbujanja zasebništva v zdravstvu in visokem šolstvu. Kljub temu, po štirih letih pravzaprav ni jasno, kaj se je zgodilo. Nove univerze so sicer v nastajanju, vendar njihovo financiranje ni zagotovljeno, sploh pa niso znani kriterij, po katerih bi se lahko ustanavljale. Prav tako ni nikakršne ocene, koliko univerz bi v Sloveniji lahko delovalo in kaj ustanavljanje novih pomeni za veliko Univerzo v Ljubljani. Podobno velja za zdravstvo, kjer jasnih pravil privatizacije ni. V obeh primerih vlada občasno celo zatrjuje, da privatizacije ne spodbuja. Oziroma, da je bila ta prisotna že pred letom 2004.

Vladi so se zgodile vsaj tri afere. Mercator, Sova in Patria. Preživela jih je bolj ali manj nedotaknjena. Morda se eden od odgovorov skriva v razumevanju, ki ga vlada vztrajno sporoča javnosti ves čas svojega mandata, da je ena njenih prioritet vzpostavitev pravne države. Bitka s sodniki je bila vsekakor del tega projekta, ki je ultimativno potrditev resnosti dobil v vojni proti tajkunom. Predsednik vlade je v nekem predvolilnem soočenju, ko so ga obtoževali za ne ravno vzorno ravnanje organov pregona v zadevi Patria, dejal, da se je vendarle lotil gradbenega lobija. Češ vse naenkrat pač ne gre.

Kakšna je torej slika? Črno-bela? Je šlo za nadaljevanje politike prejšnjih vlad ali za radikalen prelom? V njej vsekakor manjkajo uspešno predsedovanje EU, slovensko hrvaški odnosi brez incidentov, zajetni nakupi orožja, žalostna usoda slovenskega filma, …

Jani Sever