Kombinacija snovne in virtualne realnosti skozi t.i. neurofeedback vmesnike manifestira razburljiv proces neodvisnosti uma od biološkega telesa. Interakcija z računalniškim vmesnikom, ki se zgodi brez premikanja telesa, prikazuje rezultat v grafično in zvočno ponazorjenem funkcioniranju človekovih možganov v obliki podatkov, ki so kot digitalne kvalitete podobno kompleksen proces kot njegove mapirane možganske funkcije.

Procesi nekaterih medicinskih postopkov, ki sicer v prvi vrsti služijo odpravljanju določenih fizioloških in psiholoških motenj (odpravljanje migren, raznih fobij, epilepsije …) na drugi strani torej odpirajo vprašanja o človeški identiteti, čustvih in percepciji. Na ta način se vzpostavlja prostor za simulacijo razmerij med tehnologijo in človekom ter skozi tovrsten proces spoznanje, da je mogoče z mislimi namenoma nekaj doseči.

Taktilni komunikacijski vmesniki povezujejo človeško telo s tehnologijami, na podlagi katerih se kot posledica tega informacijskega procesa razpira problematika alternativnih družbeno-antropoloških paradigem: telo postane platforma za izmenjavo in mapiranje informacij, sprejemnik in oddajnik multisenzoričnih fenomenov, prevedenih v računalniški jezik.

Taktilne tehnologije znotraj procesa »razgraditve« misli in telesa privedejo do alternativne perceptivne fenomenolgije v spoznavanju lastnega ustroja samega sebe. Vzpostavi se virtualni emancipirani dvojnik uma, ki kljub dejstvu, da iz stališča človeškega uma, ujetega v svojo lastno psihofiziologijo, nekaj kar ne zavzema prostora v obliki materije, ostaja v metafizičnem območju dvoma o lastnem obstoju.

Nič novega ni, če rečem, da se nahajamo na točki, ki spominja na nekatere znanstveno -fantastične vsebine, ki predstavljajo ogledalo družbe – ali morda obratno – dinamika današnje družbe skozi (upo)rabo najrazličnejših tehnologij vsebolj postaja ogledalo znanstvene fantastike, ki velikokrat presega status zgolj neke zabavne fikcije, temveč se postavlja kot realno ogledalo sistema (ov), v katerem(ih) funkcioniramo.

Ta paradigma oblikuje nove razsežnosti tudi v pojmovanju človeškega uma, ki se med drugim vzpostavlja tudi skozi transdisciplinarno križišče medicine, pri kateri pride do srečevanja tehnologije in telesa z raznimi oblikami diskurzivnosti, ki odpirajo vprašanja na najrazličnejših področjih; tako znanstvenem in umetniškem, kot tudi političnem in nenazadnje področju najrazličnejših družbenih problematik. Gre za vprašanja razmerja med medijem in vsebino, med človeškim telesom in skozi mapiranje tega telesa na novo nastajajočim telesom vmesnika.

Delta Nu