Mojo pozornost je pred dnevi pritegnila majhna osmrtnica. Sporočala je, da je umrla tovarišica Sonja Vrbovšek, borka Gubčeve brigade. Pridružila se je tistim 628 borcem, ki so nekoč stali v postroju te legendarne partizanske brigade, ustanovljene septembra 42′ nedaleč od tu na Trebelnem. Dobro leto pozneje je eden njenih bataljonov tvoril jedro XII. partizanske brigade, ki je bila ustanovljena po kapitulaciji Italije tukaj v Mokronogu. Na bojiščih, prek katerih je vodila kalvarija Slovencev v svobodo, je padlo 193 njenih borcev. Cena svobode je bila visoka. Vseh padlih in tisoče drugih partizanskih borcev se spominjam z globokim spoštovanjem in hvaležnostjo.

Upor Slovencev in boj partizanov je vodila prvinska želja slovenskega človeka po svobodi, po pravici do življenja, po spoštovanju njegovega in narodovega dostojanstva. Vodili so ga pravica in resnica, čast, zvestoba in ponos. Velike vrednote. Kadar so te vrednote teptane, ima človek pravico, pa tudi dolžnost, da se upre. Zato sta bila upor in boj etično dejanje. Vrednote slovenskega uporništva so bile v oporo poznejšim rodovom, da so kljub težavnemu življenju po vojni, obremenjenemu z vojnim in povojnim dogajanjem, zbrali moč, da obnovijo porušeno domovino in ji omogočijo razvojni zagon. V oporo pa so nam bile tudi, ko smo ustvarjali demokratično suvereno državo. Z njo smo prestopili v nov čas, v čas svobodne in združujoče se Evrope. Ustvarili smo si priložnost, da delitve dedov in očetov dokončno postanejo preteklost.

Danes slovenska družba utripa drugače. Zdi se da prepogosto mimo teh vrednot ali celo z njihovim zanikanjem. Kje sta čast in pravičnost pri delu za podpovprečno plačo, ki ne zadošča za dostojno življenje človeka in družine do konca meseca? Kako varujemo človekovo dostojanstvo, če mora s takšno plačo živeti dobra polovica ljudi? Je lahko častno dejanje, ki pripelje do milijonov mimo zakonov? Je to pošteno do tistih, ki so to bogastvo z delom in odpovedovanjem svojih rok ustvarjali dolga desetletja in se zdaj počutijo ogoljufane? Statistika lahko kaže lepo sliko. Skoznjo je mogoče govoriti o visoki gospodarski rasti, o najnižji brezposelnosti, celo o proračunskem presežku. Ali o tem, da bo Slovenija kmalu med najrazvitejšimi državami sveta. A to ni celotna resnica in zato s tem ne moremo biti zadovoljni. Izza statističnih številk in povprečij se skrivajo številne usode konkretnih ljudi s hudimi stiskami, revščino, negotovo prihodnostjo in z zelo omejenimi možnostmi, da bi poskrbeli za svoj boljši socialni položaj. In brez možnosti, da bi bili udeleženi pri dobrobiti visoke gospodarske rasti, pa čeprav so jo tudi sami pomagali ustvarjati.

Je pošteno stisko ljudi ob draginji naprtiti samo zunanjim dejavnikom, cenam nafte in hrane, ko vemo za lahkotnost zavračanja pravočasnih opozoril na nevarnost rastoče inflacije? Je pošteno odkupovanje za stisko najrevnejših draginjski dodatek tik pred volitvami? Dodatek je vsekakor dobrodošel. Marsikomu bo olajšal trenutno zadrego, a je enkraten, predvsem pa ne odpravlja pravih vzrokov za težave, v katerih se bodo ljudje znova znašli že prihodnji mesec. Takrat draginjskih dodatkov ne bo več, volitve pa bodo že mimo. Ne, to ni pošteno!

Ni videti resnih naporov, da bi v državi poiskali ravnotežje med gospodarsko rastjo in konkurenčnostjo na eni ter socialno pravičnostjo na drugi strani. Vtis je, da se del politike raje zateka v lahkotna iskanja političnih zarot, se zaletava v afere, obtožuje, odkriva namišljene sovražnike in računa, da je to dobra bližnjica do oblasti ter ustrezen nadomestek za poglobljeno razpravo o pravih problemih ljudi in razvojnih dilemah Slovenije. To je lahko izbira politikov. Vendar je to zelo kratkovidna izbira, predvsem pa je to nadvse slaba izbira za državo in državljane. V takšnem političnem delovanju ni nikakršnega patriotizma, pač pa zgolj egoizem in prilaščanje države za politično bojišče. Posebno odgovornost pri tem ima vlada. Ona daje ton funkcioniranju države. Predvsem njeni funkcionarji določajo raven politične kulture države in s svojim ravnanjem utrjujejo zaupanje ali pa nezaupanje v demokratične postopke, v veljavo prava in enake pravice za vse, v lastne državne organe in tudi v organe Evropske unije. Ideološko in vsakršno obračunavanje s političnimi tekmeci in z mediji, ker so kritični do vladnih ravnanj in rezultatov, je z vidika delovanja države zgolj slepilo in ne more biti nadomestek za tisto, kar je država dolžna storiti, zato da s svojim delovanjem varuje svoj ugled in krepi zaupanje državljanov v lastno državo in državne organe.

Pošteno bi bilo, če bi država priznala tudi težave, s katerimi se soočamo in če bi iskala poti za združevanje moči, zato da bi v interesu prijaznejšega življenja ljudi poizkušali te težave odpravljati. Posebej zdaj ob napovedujoči se recesiji in ob inflaciji, ki največ jemlje revnim in tistim, ki živijo od dela. A sprejemajo se ukrepi, ki zahtevajo, da so revni solidarni z bogatimi, namesto da bi bilo obratno, da bi bili bogati solidarni z revnimi. Narašča javni dolg, proračun se obremenjuje z novimi obveznostmi, vztrajno se oži prostor javnega, zmanjšujejo se sredstva za javno šolstvo, zdravstvo, socialo in znanost. Delu mladine se zapira perspektiva. Tudi zato, ker se lahko zaposlijo samo za določen čas ali še to ne. Grobim interesom tranzicijskega kapitala vse prevečkrat ni mar za slovensko družbo in njeno prihodnost. Skrbi me odsotnost stalnega, širokega in spoštljivega socialnega dialoga. Družba, ki ni trdno povezana ter solidarna, ni družba naših pričakovanj niti ni ukrojena za nove zahtevne izzive v soodvisnem in tekmovalnem in svetu.
To slednje je še posebej pomembno za sporazumevanje z mladimi. Ti živijo in se oblikujejo v času, ki je bistveno drugačen od tistega, ki je oblikoval nas, starejše. Oblikuje jih globalizirani svet z vsemi svojimi protislovji. Naložena jim je velika odgovornost za prihodnost človeštva in prihodnost planeta. V soočanju s to odgovornostjo oblikujejo svoj svet vrednot, ki pa bo nedvomno gradil tudi na spoznanju, da kdor živi za sebe, mora hkrati živeti tudi za druge. O tem govorim tudi zato, ker je spoznanje o socialnem življenju vez, ki omogoča, da mladi razumejo nas in da mi razumemo mlade ter spoštujemo njihovo odločenost, da svet ustvarijo po svoji podobi.

Smo neposredno pred volitvami v Državni zbor. Te volitve so izjemno pomembne. Izbirali bomo prihodnjo podobo Slovenije. Ali naj bo Slovenija še naprej država, katere upravljavci ne znajo varovati njenega ugleda in dostojanstva? Država afer, zarot, pokorščine vseh in vsega politiki in politikom ter absolutne pravice močnejšega? Ali naj pristajamo na to, da so za ohranitev oblasti dovoljena vsa sredstva in da se oblasti ni treba podrejati načelom pravne države in etičnim normam? Ali naj pristajamo na to, da se ljudje bojijo javno govoriti kritično in se zavijajo v molk in v anonimnost? Ali naj pristajamo na to, da so socialna varnost, blaginja ljudi in človekove pravice dostikrat le prazne besede, posameznik pa sredstvo v političnih obračunih? Zase vem, da na to ne želim pristati. To ni prava pot. Slovenija ne more biti država, v kateri resnica in poštenost postajata žrtev političnih trikov in laži.