Le zakaj nacionalna televizija in komercialni POP TV predvolilna soočanja, tako rekoč po pravilu, organizirata na isti dan in ob isti uri? Kako naj zaveden državljan, ki, če ga že volitve morda ne zanimajo preveč, sledi bliskovitemu spreminjanju uradnih in poluradnih mnenj ob orožarski blamaži, ki sta jo oba medija lansirala kot prvovrstno predvolilno temo?

Prvi odgovor, ki nam verjetno pade na pamet, je seveda, da tekmujeta za gledalce. Ampak, ali se predvolilna prestopicavanja in kriljenje z rokami v studiu res lahko kosajo z mehiškimi žajfnicami? Da se človek z veliko kanto sladoleda poči pred TV in, prisesan na zaslon, toči solze po čokoladni glazuri? Komajda. Bolj verjetno je, zlasti če človek gleda nacionalko, da se s sladoledom baše iz čistega dolgčasa in obupa, zato da bi prekril postan okus, ki ga v ustih pustijo vedno iste pojave, ki jih politične stranke pošiljajo na televizijska (pa tudi radijska) soočanja. Kaj v Državnem zboru ni 90 sedežev? Če človek v teh predvolilnih dneh gleda televizijo, bi sklepal, da jih ni več kot 10.

Ampak, bolj verjeten je drugi odgovor. Televizijci so zviti (še posebej tisti na komercialkah). Soočenja potekajo na isti dan in ob isti uri zato, da se zadosti nuji »nacionalnega interesa«, preostanek časa pa se porabi koristneje! Recimo, za mehiške žajfnice. Kaj hočem reči? Če bi soočanja ne bila na isti dan in ob isti uri, bi zdolgočaseni gledalec predvolilnega prerivanja lahko preklopil na kak drug program, kjer pripravljajo račje prsi s pomarančo, ali, na primer, že šestič ponavljajo televizijski Dnevnik iz leta 1990 - in televizija bi bila na izgubi. Spet drugič pa druga. Tako da ni dvoma, televiziji delujeta usklajeno, pa naj to vesta ali ne.

Je pa POP TV pri tem zvijačnejši. In tako nam je včeraj pripravil spopad dvojic, skoraj debatno soočenje, kjer stališč enega ne preglasi vpitje drugih, kjer ima vsak sodelujoči dovolj časa, da jasno predstavi svoje mnenje, (če ga seveda ima) in kjer vsakdo lahko pokaže, kako spreten in prepričljiv je pri predstavljanju svojih stališč, kakor tudi pri demontaži nasprotnikovih (na TVS so medtem stregli s pogrebno izmenjavo mnenj o stokrat prežvečenih temah). Na koncu štirih soočenj nam je POP TV postregla z odstotki prepričljivosti pri posamezni dvojici (na bojda reprezentativnem vzorcu), in te bi rad malce pokomentiral.

Torej, po sodbi ljudstva je Vajgl (Zares) Rupla (SDS) premagal kar z dobrimi šestdesetimi odstotki, proti nekaj več kot tridesetim. Osebno mislim, da Rupel v nastopu niti ni bil tako katastrofalno slab ali pa Vajgl toliko boljši, šlo je bolj za splet drugih okoliščin. Najprej, Rupel je zunanji minister Republike Slovenije že več kot deset let (z nekaj presledki). To je lahko prednost (pokaže lahko na tisto, kar je bilo v tem času narejeno), pa tudi slabost (zelo lahko je pokazati na stvari, ki bi v tem času lahko bile narejene, pa niso bile ali pa so bile – seveda po mnenju »izzivalca« - narejene napak). Pravzaprav je prednost IN slabost, saj aktualni minister lahko pokaže »uspehe« svojega dela, nasprotnik pa jih lahko vedno vsaj problematizira kot (potencialne) »neuspehe« (ali vsaj ne dovolj velike uspehe).

Po drugi strani je nekdo, ki v aktualnem mandatu ni zasedal funkcije ministra, se pa za to mesto poteguje, v neprimerno lažjem - pa tudi težjem položaju. Lažjem zato, ker mu ni potrebno braniti svojega ministrskega dela, saj ga še ni opravil, pa spet težji zato, ker mora prepričati, da bo/bi svoje delo na konkretnem področju opravil bolje kot aktualni minister (četudi za njim ne stoji že opravljeno delo, na katerega bi se lahko skliceval). Pa tudi v tem (navidezno) težjem položaju je izzivalec še vedno v lažjem položaju, saj je pretekle dogodke lahko oceniti, ker so se pač že zgodili, prihodnjih pa ne, saj se še niso in se morda tudi nikoli ne bodo.

In v tej vlogi se je Vajgl dobro znašel. Kar pa niti ni poseben uspeh: v takšni vlogi se je težko ne znajti, razen če res nimaš dveh levih rok. Preizkušeno najboljša taktika v takšnem položaju (če ne verjamete, jo preizkusite sami) je »podtikanje vprašanj«. Ali morda še bolje, »najedanje z vprašanji«. Kar ne pomeni, da nasprotnika z vprašanji zasipaš (kar pri publiki lahko prinese negativne točke), ampak ga pustiš, da pove svoje, potem pa vprašaš: »Kaj pa …?«, »Zakaj pa ne …«?, »Kako pa pojasnjujete …«? »Naštejte mi …!« (in s tem pri publiki ustvariš vtis strpnosti in vljudnosti). To je prav (t)ista taktika, ki jo v tovrstnih javnih soočenjih s pridom (in uspehom) uporablja tudi Janez Janša, četudi se ne nahaja v položaju izzivalca, ampak branilca. Z drugimi besedami, to je taktika, ki je VEDNO uspešna (kar je vedel že Aristotel, če naj se skličem na kako relevantno avtoriteto). In če je kaj zaznamovalo dosedanja predvolilna soočanja, je bila to prav potrditev uspešnosti te taktike (vsaj z retoričnega stališča). To je taktika, ki vam, ob minimalnem naporu, omogoča, da ostanete mirni in zbrani, sogovornika pa pripravite do besnila. No, pobesnel Rupel ravno ni, je pa zaripnil, povzdigoval glas in mahal z rokami, kar publika kaj lahko prebere kot nezmožnost obvladovanja. Samega sebe, svojega položaja in svojih dolžnosti. Toliko bolj, če izzivalec ostane miren in zbran, pa četudi pri pojasnjevanju svojih stališč ni bistveno koherentnejši ali izvirnejši.

Duel med Katarino Kresal (LDS) in Zmagom Jelinčičem (SNS) predvsem ni bil enakovreden in »uravnotežen«. Pri tem ne želim reči, da predsednica LDS Jelinčiču ni dorasla, poudariti želim, da mu preprosto ne more biti enakovreden partner. Jelinčič je v politiki 17 let, Kresalova 16 let manj, manjka ji političnih izkušenj in vednosti o politiki (konkretnih dogodkih) v teh zadnjih 16 letih. Iz včerajšnjega duela, ki to ni bil, je bilo to (spet) več kot očitno, očitno pa je bilo tudi, da še ni razvila ustreznih obrambnih mehanizmov, ki bi učinkovito paralizirali spretnega govorca, kakršen je Jelinčič. Na primer tisti mehanizem, ki sem ga opisal v dvoboju Vajgl-Rupel. Kresalova je tako (spet) ostala bodisi pri generalijah, ki smo jih od nje že slišali v kaki drugi različici ali pa je Jelinčiča preprosto »preslišala«. Kar niti ni slabo, če znaš potem udariti nazaj. KK pa še ne zna ali pa ne zmore. Je pa vprašanje, ali je LDS res le Katarina Kresal? Ali LDS res nima nikogar, ki bi se bolj kompetentno pomeril z Zmagom Jelinčičem? Ali pa LDS morda res dobesedno stavi na njeno »nedolžnost«, na to, da v preteklih mandatih »ni bila zraven« in ji v tovrstnih oddajah ni mogoče postavljati neprijetnih vprašanj? Ker nanje res ne ve odgovora? Do neke mere taktika očitno deluje, saj se je je Jelinčič včeraj lotil v rokavicah. Pravzaprav se je niti lotil ni, ampak je z njo – glede na svoje siceršnje standarde - prizanesljivo kramljal. Je pa vprašanje, če je Katarino Kresal iz prizanesljivosti pripravljen kdo tudi voliti.

V tretjem spopadu je proti dvema moškima suvereno zmagala Barbara Žgajner Tavš (Lipa). Tudi, če že ne predvsem, zaradi večletne in raznolike prakse v Državnem zboru. Gospoda iz DESuS in NSi sta ji bila pri tem v veliko pomoč: gospod Mišić s svojo neartikuliranostjo, ki je včasih zapadla v klovnovstvo (vsaj tako ga je publika očitno razumela), gospod Horvat pa s svojim seksističnim pokroviteljstvom (»No, Barbara, dajte no …«) in arogantno surovostjo (»Saj ste že dovolj govorili …«). In publika mu je na koncu podelila borih 14%. Glavno, da bo NSi podporni steber naslednje koalicije, kot nam je zatrdil.

Da publika (volivci?) zna ceniti vljudnost in prijaznost je pokazal zadnji nastop. Patrick Vlačič (SD) in Radovan Žerjav (SLS), tiha in umirjena, o več stvareh sta se celo strinjala, sta si točke tako rekoč razdelila na pol. O čemer ni več mogoče prav dosti reči…

Nauk: če v retoričnih spretnostih (še) nisi ravno doma, se splača biti miren in uglajen. Brcanje za vsako ceno ni priljubljeno.

Igor Ž. Žagar