Javna televizija prijateljske države Finske je razžalila predsednika vlade. Zato je slovensko ministrstvo za zunanje zadeve ambasadi te države nemudoma vročilo protestno noto. Mao, Stalin, Tito, Ahmadinedžad … so ponosni.

Podoba Slovenije je iz dneva v dan bolj bleščeča. Slovenija je država, ki razume javno televizijo kot državno, ki razume kriminalistično preiskavo kot politično zaroto in zasebna diplomatska sporočila uporablja v javnih političnih obračunih. Nenavadno za državo, ki je članica EU. In vendarle vse zveni tako zelo domače. Prav nihče ni videti presenečen. Seveda, javna televizija je v Sloveniji pač državna televizija. Zunanja politika pa je že dolga leta v lasti zunanjega ministra, ki mu oholost na diplomatskem ali medijskem parketu nikakor ni tuja.

Slovenski zunanji minister je doma navajen kregati medije, jih zmerjati, zahtevati objave svojih tekstov … Celo kadar ne gre za javno TV, ki je v percepciji slovenske oblasti itak državna televizija, nad katero mora imeti aktualna vlada odločilen vpliv. Konec koncev je bilo to izglasovano na ljudskem referendumu. Zunanji minister rad poučuje vse medije in vse novinarje. In pri tem ravno ne izbira besed. Kdor ne razmišlja tako kot on, oziroma kot tisti politični krogi, ki jim je v danem trenutku zavezan, hitro postane njegov medijski sovrag.

Zdaj se je podobnega podjetja lotil še v tujini. Ker tam težko deluje kot zasebnik, je uporabil kar slovensko državno diplomacijo in njene inštrumente. V imenu slovenske vlade in države je protestiral proti oddaji na javni televiziji. In to v tonu, ki je neverjetno oster. Še prej je zasebni pogovor s finsko veleposlanico interpretiral na predvolilnem zborovanju. Na Finskem menda dihajo globoko. Odgovori so zadržani ali pa jih sploh ni. Z molkom finske inštitucije pravzaprav povedo še največ.

Kaj je sploh mogoče reči? Podučiti slovensko vlado, da javna televizija ni v lasti vlade. Da vlada ne more ukazovati, kaj naj predvaja in kaj ne, niti kdaj je primeren čas za kakšno objavo. Takšna razmerja med politiko in mediji so bila običajna v nekih drugih časih. In še vedno veljajo na Kitajskem, pa v Severni Koreji, Iranu in še kje. Vendar ne v Evropi. Da ne bo pomote. Vse politične stranke si želijo zagotoviti čim večji vpliv na medije. Tudi v Evropi. A tega enostavno ne počnejo na takšen način.

Včeraj je na TVS nastopila generalna državna tožilka Barbara Brezigar. Dialog je bil zanimiv predvsem zaradi pomanjkanja vprašanj, ki bi lahko razkrila njeno delo v aferi Patria. Manjkalo jih je kar nekaj. Barbara Brezigar trdi, da policija in tožilstvo vneto raziskujeta primer. Zanima nas, od kdaj? Natančen datum. In zakaj doslej preiskava ni dala nobenih rezultatov. Je po dolgotrajni in zavzeti preiskavi to znak nesposobnosti policije in tožilstva? Ali gre za kaj drugega? O sumih je bila namreč slovenska stran obveščena takrat kot finska.

No, nič takšnega nismo slišali. Prijazen pogovorček je tekel v sproščenem ozračju, razen v trenutku, ko je voditeljica tožilki servirala žogico, ki jo je ta nato rutinirano zabila v polje skeptikov. Slovensko tožilstvo dela dobro in politiki, ki v to dvomijo, žalijo 200 tožilcev. Mimogrede pa je še omenila, da na finski strani sodelovanje ni tako zgledno, kot bi lahko pričakovali. Slišati je bilo, kot da slovenski organi pregona delajo precej bolj zavzeto kot finski. Zato se najbrž na Finskem tudi nič ne dogaja, v Sloveniji pa so zapori polni?

Zunanji minister je bil gotovo zadovoljen. Spodobilo bi se, da bi na državno televizijo poslal kakšen pozdravni telegram.

Jani Sever