Ubogi Darko Krajnc. Mislil je, da bo v včerajšnji (predvolilni?) oddaji na POP TV lahko predstavil stališče svoje stranke (SMS) o nakupih orožja, o orožju sploh, pa še o čem. Pa je Janez Janša odločno in obetovano, četudi neobičajno sključenih ramen in zamolklega glasu opozarjal, da brez njega oddaje ne bi bilo, da so vsi tu pravzaprav zaradi njega, saj se oddaja dogaja kot odgovor na neko drugo oddajo, v kateri je bil obtožen korupcije. Povedal je tudi, da slovenski preiskovalci vseskozi resno delajo na zadevi, – četudi je še pred dnevi zatrjeval, da o tem ne ve nič, ker da je delo tožilstva neodvisno – da pa finski preiskovalci delajo ob prišepetavanju slovenskih novinarjev. Bernard Nežmah bi ob tem napisal 12 vprašajev. Povsem upravičeno, se mi zdi. Predsednik vlade je v žalobnem tonu tudi pojasnil, da je vse to – afera Patria in oddaja finske televizije o njej in njenih slovenskih klientih – delo istih ljudi, ki so ga neutemeljeno obtožili že pred dvajsetimi leti, manever ponovili v zadevi Depala vas, potem pa še nekajkrat, in ga nesnažno sklenili 21 dni pred slovenskimi državnozborskimi volitvami. Tule bi Bernard Nežmah verjetno postavil 24 vprašajev. Ni se torej čuditi, če si je Darko Krajnc zamislil še en (seveda povsem hipotetičen) scenarij finske oddaje o podkupovanju Patrie v Sloveniji, ki ga bom tule povzel s svojimi besedami. Takole gre: kaj pa, če je tisti J iz oddaje res JJ? Ne da bi si v žep vtaknil kako podkupnino, kje pa. Le zakaj? Ne, kaj če si je ta scenarij o svojem podkupovanju zamislil prav JJ sam, da bi po ustvarjeni histeriji (skoraj psihozi) in naknadnem dokazu o nedolžnosti, iz celotne homatije izšel kot zmagovalec in najpokončnejša moralna figura zadnjih dvajsetih let slovenske zgodovine? In to, po naključju, tri tedne pred slovenskimi državnozborskimi volitvami! Zakaj pa ne? Če je celotna afera Patria, s podkupovalnim epilogom, kakor pravi predsednik vlade, le dobro zrežirana predstava njegovih slovenskih zoprnikov (novinarskih in političnih), le zakaj toliko dramaturške spretnosti in režiserske požrtvovalnosti ne bi zmogel on sam, ki ga preganjajo že dvajset let? Konec koncev ima mnogo več izkušenj kot aktualni glumači, obramboslovno znanje tudi ni za odmet, pomagati pa utegnejo tudi nauki, ki jih je osvojil kot aktivni član ZKJ!

Ne vem koliko klicajev bi ob zgornji nebulozi nametal Bernard Nežmah, ampak v nekako podobnem »intelektualnem« ozračju je potekalo včerajšnje pregovarjanje na POP TV, ki sta mu lunatični ton že takoj na začetku dala voditelja sama, z vprašanjem: ali verjamete, da je do podkupovanja res prišlo? Ali verjamem, da je do podkupovanja (namreč predsednika vlade) res prišlo??? Kakšno predvolilno vprašanje pa je to? Kaj pa potencialni volivec lahko sklepa iz odgovora na takšno vprašanje? In kaj lahko vprašani na takšno vprašanje sploh odgovori? Če odgovori z ‘da’, ga bo takoj doletel še ‘zakaj?’ In če odgovori z ‘ne’, ga bo prav tako doletel ‘zakaj?’ In ker je govora o verjetju, ne pa o vednosti, za svoj odgovor ne bo imel dokazov: z dokazi dokazujemo nekaj, kar vemo, če pa nekaj (le) verjamemo, in ne vemo, je to prav zato, ker nimamo dokazov, ki jih zahteva vednost.

Pameten govorec bo odgovor na takšno vprašanje zavrnil in prav to je storil Gregor Golobič, ki je diskusijo skušal preusmeriti na za volivca veliko pomembnejša vprašanja: na kakšnih temeljih je afera s Patrio sploh (lahko) nastala in kateri so tisti pogoji (delovanja družbenega sistema), ki so takšne temelje sploh omogočili? Pri tem je postregel s kopico argumentov in konkretnih podatkov, ki izpolnjujejo vse kriterije racionalne argumentacije: da so sprejemljivi (jim je mogoče najti korelate v t.i. »objektivni realnosti« - četudi bi jih kdo drugi lahko interpretiral drugače), da so relevantni (se nanašajo na predmet razprave) in zadostni (jih je mogoče uporabiti kot zadovoljive argumente za podane trditve – četudi bi jih kdo drugi (v drugačni politični situaciji ali drugačne politične usmeritve) lahko uporabil drugače. Za nameček jih je podal jasno in gledalcem razumljivo, tekoče, brez pogledovanja v zapiske in mučnega ‘eee’-janja, ki kaj rado ustvari vtis, da govorec ne ve prav dobro, o čem govori. In je sogovornikom zaprl usta. Seveda so se oglašali, a vsak skupek glasov, ki ga človeško bitje spusti od sebe, še ni argumentiran odgovor.

Pri tem, namreč pri spuščanju glasov nedoločljivega namena in pomena, je ponovno (tako kot že v prvem soočenju na POP TV) prednjačil Karl Erjavec. Če je zadnjič odhajal na kavo, je tokrat hotel kar domov. Vmes pa, v glavnem med govorjenjem drugih, spuščal nekakšne sotto voce replike, ki niso razkrivale le človeka z nizko komunikacijsko kulturo, temveč tudi človeka z neopredeljivo politično konturo. Nekoga, ki ne ve prav dobro, zakaj je v studiu, ko pa se ove, da je tu bržčas zato, da kaj pove, pa je že prepozno (in si besedo že vzame drugi; kajti voditelja je nista znala deliti, kakor tudi ne kompetentno voditi oddaje, ki je mestoma spominjala na Leteči cirkus Monthyja Pythona).

In če je nasprotnik retorično slab, to je že stara resnica, ga je pač potrebno dotolči. Tega se je lotila Katarina Kresal, ki je končno dokazala, da ni le simpatičen ženski obraz s plakatov, volilnih oglasov, od danes pa tudi knjige. Kajti simpatične ženske obrazke je najti tudi na lakih za lase in kremah za depilacijo, pa to še ni zadosti za uspešno delanje politike. Kot je potožil minister za obrambo, – katerega presenečeno-užaljene grimase bi POP TV moral arhivirati in jih ob priliki morda še kdaj reciklirati, recimo v oglasih za skisani jogurt ali žaltavo olje, - gospa Kresalova zna dobro brcniti. In res je verbalno brcala mnogo bolje kot v prvih dveh soočenjih, začinjeno s kar nekaj patosa. Patos, pravijo nekateri, uporabljajo tisti, ki jim manjka »razumskih« argumentov. Pa ni čisto tako: patos je potreben prav zato, da besede zvenijo bolj prepričljivo. Saj če govorec v besede ne vnese vsaj nekaj svojih čustev, poslušalcu in gledalcu (lahko) sporoča, da pravzaprav ne stoji za njimi in ne verjame vanje.

Ker je šlo že za tretje soočenje, lahko tudi rečem, da je bil standardno dober spet Sašo Peče. Ki se izkaže zlasti, kadar je potrebno napasti predsednika vlade. Ta pa vedno pogosteje ostaja brez besed ali pa sredi stavka. Še pred štirimi leti, v opozicijskih časih, se Janša nikakor ne bi ustavil kar sredi stavka, ampak bi začeto na vsak način, tudi na račun drugih, povedal do konca. V mandatu njegove vlade je vlogo komunikacijskega pnevmatičnega kladiva in verbalnega valjarja očitno prevzel Branko Grims, ki ne le da ne pozna osnov bontona in komunikacijske vljudnosti, ampak jih tudi noče poznati. Ob neodločnem in neizkušenem voditelju Grims opozicijske sogovorce dobesedno pokoplje pod plazom besed. Besed, ne argumentov. Če imaš argumente, ne potrebuješ še besedne driske, da bi nasprotnike udušil do stopnje, ko še sape ne morejo zajeti več.

Janša seveda ni Grims. Je pa priročno, da ga ima, saj sam potem deluje veliko bolj umirjeno in trezno. Ampak, mlahavo neodločna podoba, včasih že skoraj na meji jokavosti, ki jo je Janša kazal včeraj, na neverbalni ravni ne potrjuje ravno besed, da o podkupninah ne ve nič in z njimi tudi nič nima. Seveda pa je retorično povsem verjetna tudi nasprotna taktika: prav izraz potrtosti in prizadetosti naj volivce prepriča, kako neosnovane in neresnične so obtožbe na njegov račun. Kako zaradi njih trpi.

Ne vem, kaj je res, samo nizam mogoče retorične tehnike in pristope.

Je pa vsekakor nenavadno, da je v inkriminirani finski oddaji govora o osebi J. Ne zato, ker bi se za njo moral skrivati Janez Janša, ampak zaradi tistega, kar o osebi J izvemo: da denar od podkupnine baje potrebuje za svojo pokojnino. Ta izjava po nenavadnosti in nepričakovanosti tako izstopa iz siceršnjega okvira oddaje, da si je težko predstavljati, da bi si jo avtor preprosto izmislil. Je v svoji neumestljivosti preveč čudaška. Veliko verjetneje se zdi, da gre za navedek iz katerega od dokumentov, ki jih je avtor oddaje prebiral. Kar pa posledično pomeni, da dokumenti so. Takšni ali drugačni.

Igor Ž. Žagar