Olimpijske igre veljajo za dogodek vseh športnih dogodkov, pa vendar jih tokrat ne doživljam prav nič veličastno. Spomnim se, kako smo vsake štiri leta na morje vlekli veliko črno-belo televizijo (kasneje je bila manjša in barvna), da nismo slučajno zamudili naših, ko so kazali svetu, kako hitri, visoki in močni so. Stiskali smo pesti, a po drugi strani točno vedeli, koliko lahko od našega heroja pričakujemo. Letos temu ni tako.

Olimpijske gor, olimpijske dol. Kitajska na Travel chanelu, Kitajska na Discoveryju, Kitajska povsod. In nisem fen te postranooke male nacije. Skoraj da mi gredo na živce, zategnjeni so. A tu gre samo za mnenje, ki nima nobenih pametnih argumentov. Hudiča, sploh ne poznam nobenega Kitajca. Gre za splošni vtis o neki naciji, ki jo spoznaš tako, na televiziji, skozi ure zgodovine (tu sem še najbolj navijala za njih), razne pripovedke…

In ko pride ven vest, da ubogi mali Kitajček do konca olimpijskih ne sme obuti belih nogavic, preklinjati in pljuvati, si res lahko samo rečem Pa sej tej so nori!

A Kitajec ima lahko podobno mnenje o meni, recimo, da revež ponesreči prižge našo Papriko in si na podlagi nje, o meni ustvari mnenje. Bognedaj. Lahko pa si ustvari mnenje o naši večini. Žal.

Zdi se mi, da olimpijska evforija traja že kakšno leto. Ubogi Kitajec, obkrožen s Hello Kitty meets Telebajsek maskotami, gotovo se mu meša od vseh priprav. In končno čaka, da se medalje raztalajo in da lahko obuje bele nogavice.

Čeprav so igre že v polnem teku, naj napišem eno ali dve še o otvoritvi. Če slednja ne bi bila na tako simpatičen datum, morda sploh ne bi vedela, da je. In če ne bi slučajno ob tisti uri vskočila na kosilo (ki je bilo, kako primerno, kitajsko), otvoritve ne bi videla. Ampak smo se, ker se tako spodobi, ustavili na dvojki in jo pogledali.

Kitajec se je potrudil, ni kaj. Pripravil je hudičevo dober šov v kar niti nisem dvomila. No, tale kitajska ednina je, za tiste, ki vam to še ni jasno mišljena stoprocentno cinično. Na prireditvi je namreč nastopilo kar 15.000 postranookih, ki so plesali, bobnali, mahali, peli, stali in skakali. Največji rišpekt lahko potalam tamladim, ki so stali v tistem ptičjem gnezdu in pozdravljali vse sodelujoče, ki so letos prihajali po kitajskih pravilih. Vrstni red nastopajočih na igrah je bil namreč narejen na podlagi kitajske abecede, ki Slovenijo seveda postavlja točno za Slovaško.

In so se primajali, 173. po abecedi. Prav nič se mi niso naježile kocine, ko sem zagledala našo zastavo in obraze naših herojev (večino sem prvič videla), ki bodo verjetno tudi letos razočarali. In so, že iz prve. Oblečeni v srebrno-zlato opravo (kako optimistično) v meni niso vzbudili nikakršnega ponosa. Ne vem kdo jih je prisilil, da se tako oblečejo, bolje bi bilo, če bi samo obuli natikače.

Ko je vsem tem ljudem po neštetih urah končno uspelo iz Aten prinesti olimpijski ogenj, se nam je zdelo, da jim je med štafeto v ptičjem gnezdu ta večkrat skoraj ugasnil. Kaj neki bi bilo, če bi se naša hudobnost uresničila? A Kitajec poskrbi tudi za to. Telovadec je imel v žepu sigurno šibice.

Sledil je veličastni ognjemet, ki je bil le češnjica na vrhu vseh možnih vrst sladoleda, s smetano, piškotki, dežnički, svetlečimi resicami in čokoladnim prelivom kitajskega šopirjenja. Spominjal je na napad na Hirošimo, ki je obletnico napada “praznovala” le dva dni prej. In ubogim Kitajcem v tisto usrano ozračje nasul še malo dima.

Za športnike pa so olimpijske medalje še vedno zlata vredne. No, zlate sploh, saj so vendarle zlate, a verjetno večina športnikov za olimpijsko medaljo poišče prav poseben prostor v vitrini z odličji. In olimpijske igre so za njih gotovo nekaj posebnega že zaradi vzdušja, vsaj tako je povedal Kobe Bryant po nedeljski tekmi proti Kitajcem. Morda je to vzdušje tako daleč, da ne seže do nas. Ne seže niti do nekaterih športnikov, ki za odličen nastop potrebujejo pomoč kemije. Morda pa je prav to dokaz, da so za medaljo s šestimi krogi pripravljeni storiti vse.

Nič ni več tako, kot je bilo. Še olimpijske niso več, kar so bile. Sploh ne vem za koga moram navijat in kdo bo gladko zmagal brez mojih stisnjenih pesti. Zdi se, da je nogometna evforija premagala olimpijski duh, saj noben lokal ni obesil plakatov z megaponudbami piva v času iger. V času olimpijskih iger ne bi smelo biti niti vojne, pa se je ena ravno pričela obetati in že pridno krade prve strani časopisov ter ignorira veličastnost olimpijskih športov, druga (ali pa vsaj njen približek) pa bi se relativno blizu Pekinga lahko zgodila že zdavnaj.

Pričakovanja? Jih ni. Ničkolikokrat so me naši že razočarali in ugotavljam, da je bolje ne vedeti, da imamo hudega plavalca, ki ima možnosti za medaljo, ampak samo izvedeti da je naš hudi plavalec zmagal. Živce mi smejo kravžljati samo naši košarkaši, ki so žal karto za olimpijske zopet prepustili nasprotniku. Tako da, Bravo Sara in Lucija (za slednjo sicer prvič slišim), puščam se presenetiti s še kakšno žlahtno nagrado!