Tolstoj je nekoč zapisal, da nihče ni pričakoval vojne, vendar se je ta naenkrat začela. Zdi se, da je bil izbruh tokratne kavkaške vojne samo vprašanje časa, vendar je to možnost večina podcenjevala. Zamrznjen konflikt je eksplodiral z vso silovitostjo, posledice pa bodo dolgoročne, mnogoplastne in ne zadevajo samo neposrednih akterjev; Gruzije, ki je neposredno izzvala spopad in Rusije, ki je nanj neproporcionalno odgovorila. Lokalne tenzije imajo globalne razsežnosti, zadevajo pa tako evropsko kot svetovno varnost.

Mednarodna skupnost ni enotna, politika dvojnih meril je prej pravilo kot izjema. V Evropi sta bili spočetka zlasti Italija in Nemčija v svojih reakcijah na rusko eksemplarično kaznovanje Gruzije sumljivo tiho. Ameriška zunanja politika, ki ima na območju kaspijskega bazena izrazito egoistične energetske interese, na Rusiji zdravi tudi svoje komplekse iz Iraka in Afganistana, samo naivneži pa so bili presenečeni, da je Poljska kmalu po eskalaciji rusko-gruzijske vojne hitro in voljno pristala na načrt postavitve ameriškega protiraketnega ščita na lastnem ozemlju. Zahodna vojaška zveza Nato se nezadržno utrjuje na mejah z Rusijo, Gruzija oziroma njen predsednik Sakašvili, ki želi biti kralj, je najgorečnejši prosilec za Nato, vendar Gruzija ni in ne more biti Pribaltik. Ruska kaznovalna akcija je utrdila domnevo, da se je Putin samo fizično preselil iz Kremlja v Beli dom, očitno pa je, pri Rusih še vedno priljubljeni predsednik z dvema mandatoma, dejanski dirigent kremeljske politike. Kombinacija Putinovega hladnega nasmeška in nekakšna neprepričljivost Medvedjeva sta pokazali, da Rusija ne pušča praznega prostora na svojih nekdanjih vplivnih »okrajinah«, ki pa so po razpadu Sovjetske zveze postale suverene države. Ruska zunanjepolitična doktrina je ustrezno korigirana, energetska strategija je premočrtna, njena vojaška mašinerija pa skrajna nadgradnja obojega, če stvari ne tečejo skladno z moskovsko optiko. Nergač Sakašvili je z nespametno provokacijo nehote poskrbel vsaj za to, da so te zadeve zdaj bolj jasne kot prej.

Hitler je leta 1938 napravil genialno propagandistično potezo, ko je z načelom nacionalne samoodločbe prikril in preko nemških manjšin opravičil svojo politiko teritorialne ekspanzije do Češkoslovaške in Poljske. Narava postsovjetskih konfliktov je velik problem, mednarodna skupnost, pa karkoli že to pomeni, ga bo ob sodelovanju Rusije lahko rešila samo, če bo prej rešila konflikt moči iz katerega je ta problem izšel.

In ne nazadnje: Putin si je kot predsednik države politično in finančno zelo prizadeval, da je Rusija lani dobila zimsko olimpiado leta 2014. Na žalost je šport tudi politika, vendar ne gre izključiti, da bo ruski prekomerni udarec po »suvereni Gruziji prepotentnega in izzivalnega Sakašvilija« pospešil mednarodni, zlasti pa ameriški premislek in pritiske za bojkot zimske olimpiade v ruskem črnomorskem letovišču Soči, ki je dobrih 20 kilometrov od meje z Gruzijo. Če se dotlej seveda ne bo zapletlo še kje, kajti zamrznjeni konflikt v Južni Osetiji je samo en od številnih, ki tiktakajo kot nevarni peklenski stroj.