Made in China II.
Avtor Helena Božič | 14. avgust, 2008 @ 10:14
Hrastnik je jokal, Slovenija je jokala. Naš favorit na divjih vodah je namreč zamočil. Vsled boljšega počutja zasavskih krajanov predlagam dan žalovanja. Ubogi sorodniki in prijatelji Petra Kauzerja. Peter, vseeno si naš in stali ti bomo ob strani. Hecni so mi navijači, ki z mislijo, da v gostilni pred ekranom kaj pripomorejo k zmagi njihovega lokalnega heroja in potem s solzo v očeh branijo junaka, ki bo ostal v njihovih srcih ne glede na žalostno 13. mesto. Na srečo niso vsi tako obsedeni z gledanjem fizičnega razmigovanja, kot si to mislijo tisti, ki na veselje - glavnih in ekskluzivnih ter stranskih, a tudi pomembnih – pokroviteljev in sponzorjev predvajajo športne dogodke in iz njih proizvajajo večje predstave, kot so v resnici.
Nikakor ne želim diskreditirati športnikov, saj pa so pravzaprav v tem cirkusu še najmanj krivi. Šport je v vsakem primeru njihova samorealizacija, velikokrat poklic in naložba v prihodnost. Verjamem tudi v prepoznavnost države v svetovni javnosti zaradi uspeha katerega od vrhunskih športnikov. Kar vprašajte Zambijce in Urugvajce, če vedo kje sta odraščala superzvezdnika Čop in Špik.
Če se vrnem nekaj dni nazaj ne morem mimo onaniranja imenovanega Otvoritev Olimpijskih iger. Spektakel je pravzaprav oznanjal uradni prehod v novo ero vladavine Kitajske, dobo prve moderne kapitalistične dinastije.
Četudi sem ga spremljala bežno(bolj na željo štiriletne nečakinje, ki jo zanimajo fosforescenčne lučke in dežele sveta)se mi je naježila koža. Najveličastnejša predstava je med vrsticami blišča potrdila diametralno nasprotje tistega, za kar naj bi se igre in njen duh zavzemali. Niti z mezincem ta ni država mignila, da bi v »olimpijskem duhu« pritisnila na sosednjo Rusijo in jo opozorila naj z vojno počaka vsaj še štirinajst dni da bo iger konec. Nova velesila se požvižga na vse: na politične kitajske zapornike, ki so zastavili svojo svobodo za pravičnejše življenje v tej, še vedno avtokratski in diktatorski državi, na krivice v Tibetu, na človekove in pravice otrok…in tako naprej. Ne, Kitajska je na otvoritveni stadion, s čemer je stopila srca vsem gledalcem po svetu postavila ljubke kitajske otroke. Seveda tiste, ki simbolizirajo prihodnost in ne onih izkoriščanih.
Poleg pasivno zalepljenih na teve sprejemnike, ki s kapljico sponzorske fermentirane pijače ob prenosih vseh tistih nemogočih športov kot je denimo sinhrono skakanje v vodo pozabljajo na lastno rekreacijo, so naravnost groteskni vsi, ki si razen trenerja in športnika jemljejo zasluge za medalje. Finančni vložek je ključnega pomena pri razvoju nekega športnika. Pa vendar ste kdaj v poplavi leporečij g. Janeza Kocijančiča slišali kakšen prevzem dela krivde ali odgovornosti slovenskega Olimpijskega komiteja za neuspeh kakšnega izmed favoritov? Ali pa kaj takega: »Obžalujemo, da nismo prepoznali pravega talenta v njej. Če bi ji plačali boljšega trenerja/opremo/možnosti, bi se danes res lahko veselili medalje.«
Ob vsem omenjenem pa mi ni vseeno, kdo si jemlje zasluge za uspehe naše države v meddržavnih odnosih. Slednji niso, tako kot športni program le mašilo. Ali pesek v oči, da kot volivci pozabljamo na svojo aktivno vlogo kje drugje. G. Rupel z izjavami o dosežkih svojega ministrovanja govori le v superlativih, svojemu ministrstvu pa pripisuje uspehe, ki sploh še niso doseženi. Čakam, da še izjavi, da so dobri politični odnosi Kitajska-Slovenija za katere je osebno zaslužen ključni za olimpijsko medaljo. Ki ali če pride. Za poraze, polome in flope, ki jih je ponižna Slovenija povzročila v času njegovega mandata jasno ni kriv. Njegovim retoričnim floskulam, blefiranju in častihlepju ni videti konca. Velika škoda bo, ko bo to še vedno počel v naslednjih štirih letih na davkoplačevalski račun in v imenu diplomacije.
Za neuničljive naivneže je diplomatsko, korektno tudi vedenje Kitajske. Poleg prej omenjenega je – sicer res kot ena izmed favoritinj, pa vendarle s kakšno gotovostjo! - napovedala absolutno zmago v številu odličij. Kdo ji upa oporekati ali vsaj dvomiti, da ji ne bi uspelo? Naš čvrsti minister?
Helena Božič
Članek je bil objavljen na Vest: https://vest.muzej.si
URL naslov članka: https://vest.muzej.si/2008/08/14/made-in-china-ii/
Klikni tukaj za tiskanje