Vsak od nas je vojak, ki se skozi pasivno stanje psihičnega nasilja in pritiska vsakodnevne realnosti udejstvuje v globalni vojni. Skozi to realnost smo ob koncu 20. stoletja s svojim življenjskim slogom prekosili dimenzijo prostora s časovno dimenzijo, ki postaja osrednja domena naših življenj.

Časovnice, sistematično planiranje življenja, datumi sporočil na različnih vmesnikih naših računalnikov in ostalih digitalnih pripomočkov, elektronske identifikacije …, nas vse bolj umeščajo v abstrakten, nematerialen prostor mrež. Ljudje se premikamo s pomočjo velikih hitrosti sodobnega transporta, enaki procesi se dogajajo z ostalimi dobrinami, kar hkrati odraža hitrost pretoka nešteto informacij. Celotno stanje stvari v tem prostoru/času je kot nekakšno lebdeče, leteče stanje, ki ima občasne časovne postanke na različnih točkah teh nematerialnih, nevidnih mrež. Hipnotična super hitrost sveta okoli nas ustvarja začasni časovni otoček, ki stremi k popolni otopelosti globljih čutov, v nevrotično čudovitost izolacije, v popoln nadzor obrata iz prostora v čas.

Ti ključni procesi delovanja v sodobnem prvem svetu potiskajo tako posameznike kot tudi širše socialne entitete v izkustvo bivanja, ki se odvija predvsem skozi domeno časa. To izkustvo je vsebolj oddaljeno od doživljanja in obvladovanja prostora, česar smo morda še vedno vajeni iz preteklosti.

Dimenzija časa je postala osrednja domena predvsem za socialni in ekonomski razvoj sveta v katerem bivamo. Globalne posledice so skozi sistematično časovno organizacijo vidne tudi v vzpostavljanju najrazličnejših elementov moči: skozi globalizacijo znotraj katere velike vsote kapitala nevidno, skoraj matematično abstraktno potujejo skozi mreže, ki so sosledje prostora/časa.

Medtem pa se v realnosti bitke za teritorij vendarle nadaljujejo, celo povečujejo. Skoraj celotna Afrika in Južna Amerika, Indonezija, Tibet, Kazahstan, Afganistan, Irak, Izrael, Palestina, – so samo nekateri od teritorijev, ki so tako ali drugače v konstatnem vojnem stanju. Stanju vojne za prostor in kapital. Časovna dimenzija tu služi zgolj kot orientativni določevačec doseženih in nedoseženih ciljev. Po drugi strani pa nam gibanje kapitala, še posebej v prvem svetu, daje občutek lažne varnosti in nas pripravlja do tega, da verjamemo, da bitke za prostor več ne obstajajo, in da vse poteka brezhibno gladko in tekoče.

Potrebno je vzpostaviti deklarativno pozicijo tako izven vsega tega spektakla kot tudi izven okolij abstraktnih mrež, ki so oblikovana kot zaprta in izolirana prostorska časovnost. Le tako se lahko vsak posameznik v svoji notranji logiki in strukturalni funkcionalnosti oblikuje v orodje refleksije. Zgolj takšna deklarativna pozicija omogoča temeljito evolucijo socialnih razmerij, ki premagajo pasivno stanje zanikanja in paradigmo, temelječo zgolj na domeni časa.

Delta Nu