Nekaj let po slovenski osamosvojitvi, državljanom Srbije vstop v Slovenijo ni bil omogočen. Po treh letih se je vstop nekoliko sprostil, vendar le pod pogoji in v sledečih primerih. Prvi je bil ta, da je državljan Srbije, ki je naprošal za vizo, imel svoje najbližje sorodstvo v Sloveniji, seveda, če so le-ti zaposleni in imajo stalno bivališče v Sloveniji. Druga možnost pa je bila iz poslovnih razlogov, sem so sodile tudi kulturne in druge oblike sodelovanja; čeprav so bili taki primeri zelo redki, ker ni bilo poslovnih kontaktov in priložnosti sodelovanja s Slovenijo. Na podlagi službenega poziva si dobil vizo za Slovenijo. Torej v Sloveniji so morali garantirati za srbskega poslovnega partnerja z garantnim pismom, s podpisom in pečatom organizacije.

Do leta 1996-’97 sta bila to edina možna načina za potovanje v Slovenijo. V tem času tudi ni bilo slovenskega konzulata v Beogradu in vize je izdajal slovenski konzulat v Budimpešti. Preko turističnih agencij so garantna pisma in passporti posameznih srbskih državljanov romali v slovenski konzulat v Budimpešti. Obvezen pogoj je bil, da garantna pisma ne smejo biti starejša od 1 meseca od dneva vstopa v Slovenijo.

Vizo je bilo zelo težko pridobiti, saj so bili postopki zapleteni in dolgotrajni; skratka, do zadnjega nisi vedel ali ti bo viza odobrena in za koliko časa ti bo dovoljen vstop v Slovenijo.

Do leta 2001 so srbski državljani lahko potovali v Slovenijo zgolj preko Madžarske, saj tranzit preko Hrvaške ni bil dovoljen. Potovanja so v najboljšem primeru trajala 16 ur, v kolikor ni bilo potrebno še dolgo čakanje na meji. Na Madžarskem je bilo treba zamenjati oz. prestopiti na drug avtobus, kar pa je bilo precej nevarno. Bile so namreč organizirane tolpe, ki so kradle prtljago potnikov. Tako, da so avtobusni prevozniki najemali varnostnike s pitbuli, ki so varovali potnike in prtljago med prestopanjem. Ta potovanja so potekala večinoma ponoči, tako so bila psihično in fizično naporna, v bistvu grozna in zelo ponižujoča za srbske državljane.

Zadnje čase Srbija dobiva vse več pohval s strani Evropske unije v smislu, da dobro napreduje na poti za vstop v unijo. Kljub temu, da se ji priznava vse večji napredek na poti k demokratizaciji in se ji izrekajo vzpodbudne besede, jo dejstvo schengenske meje še dodatno izolira in zapira. Vse bolj se srbskim državljanom onemogoča gibanje, zapirajo se možnosti izhodov iz države. Sedaj, ko velja schengen tudi na Madžarsko, ne morejo brez vize niti tam, kamor so za časa sankcij, edino lahko šli.

In ironičnost usode je ta, da danes, ko velja schengen v Evropski uniji je, za srbske državljane, možno potovati brez vize na Hrvaško, v Črno goro ter Bosno in Hercegovino. V kolikor bodo tudi te države pristopile v EU pred Srbijo, tako vsaj kaže in se govori, bo tudi za vstop v te države potrebna viza. In tako se bo okrog Srbije postavil nekakšen neviden kitajski zid nepremostljivih birokratskih blokad in ovir.

Za pridobitev študentske vize je zadeva še težja, za podaljšanje le-te je državljan Srbije potreboval leto dni, da je pridobil vsa potrebna potrdila. Najemno pogodbo moraš podpisati preje preden vložiš vlogo za pridobitev vize. Kako pa lahko sploh podpišeš pogodbo, če ne moreš zapustiti države? Prav tako se moraš vpisati na fakulteto in istočasno vložiti papirje za pridobitev študentske vize. Ko predaš passport za študentsko vizo je vpis na fakulteto. Papirji oz. dokumenti se vlagajo na upravni enoti v Ljubljani, le-te pa ne moreš vložiti par mesecev prej, ker ne smejo biti starejši od določenega datuma, ko pa te dokumente predaš, ne moreš iz države, ker je postopek v teku. In v tem obdobju pa je tudi vpis na fakulteto in, če nimaš nikogar, ki bi to storil namesto tebe, tako kot tudi podpisal pogodbo za stanovanje, ti vse propade.

V Beogradu je sedaj končno slovenski konzulat, s čimer naj bi se poenostavili nekateri birokratski postopki za pridobitev dokumentov. Od 1. januarja 2008 je v veljavi [1] Sporazum med Evropsko skupnostjo in Republiko Srbijo o poenostavitvi izdajanja vizumov. Tako se zdi, a v praksi je drugače. Garantno pismo se sedaj lahko pošlje preko DHL, po avtobusu, tako, da ni več potrebno mukotrpno čakanje poštarja, ki ti bo zadnji hip prinesel priporočeno pismo z odločitvijo; ali ti je bivanje v Sloveniji odobreno ali zavrnjeno.

Sedaj je potrebno izpolniti še dodaten papir, zgolj za državljane Srbije. Na tem papirju je telefonska številka slovenskega konzulata v Beogradu, kamor je potrebno poklicati. Oglasi se telefonska tajnica, pove se vse osnovne podatke in razlog obiska v Sloveniji. Nato je potrebno čakati za sprejem na sestanek pri slovenskem konzulatu, na katerega se čaka od dva do tri tedne, nato pa še nekaj dni na izid odločitve. Lahko se zgodi, da cel postopek traja dlje kot mesec dni in je ves trud ter denar zaman, saj garantno pismo ne sme biti starejše od meseca dni. Poleg stroškov vize 35 evrov, ki se povrnejo, če viza ni odobrena, je potrebo vračunati še stroške zdravstvenega zavarovanja in potovanja, skupaj cca. 250 evrov. Za državljane Srbije predstavlja to znatno vsoto.

Moj sogovorec me je na koncu opozoril na nezanemarljivo dejstvo, da cela generacija mladih Srbov/Srbkinj ni zapustila države. Višek jim je biti v Beogradu; obzorja so jim zelo omejena.

Elena Pečarič