Spremljanje večernih televizijskih ali radijskih poročil predstavlja za veliko večini gospodinjstev primarni vir dnevnih informacij. Medtem, ko so se nekoč pred radijskimi sprejemniki trle številne glave, da bi v uho ujele poročanje o dogodkih doma in po svetu, danes prevladuje spremljanje vizualnih vsebin, podkrepljenih z verbalno komunikacijo, ki pa žal podlega globalnim trendom senzacionalističnega televizijskega diskurza. Ta poročanje o vsakodnevnih dogodkih, bodisi zaradi zviševanja ratingov bodisi zaradi prikritih interesov bodisi zaradi laičnosti novinarjev, prekonstruira v tretje razredno tragedijo, ki ima lahko, povsem nepotrebnem seveda, nezaželene posledice.

Če želimo razumeti dramatizacijo verbalne komunikacije, moramo najprej razumeti strukturo, delovanje in pomen jezika. Medtem, ko lahko jezik po njegovi sestavi označimo za najpomembnejši in najbolj razširjen znakovni sistem, ki nedvomno zahteva usklajevanje silno zapletenih telesnih in miselnih dejavnosti, je v našem primeru pomembno predvsem razumevanje jezika v smislu primarnega nosilca pomena. Pomen povedi v jeziku namreč ni odvisen le od pomena njenih besed ali morfemov, ampak tudi od tega, kako so le-ti vključeni v strukturo povedi. Če za primer vzamemo dve angleški povedi, sicer uporabljeni že s strani Ferdinanda de Saussurea, švicarskega jezikoslovca živečega v prejšnjem stoletju, ”the reluctant farmer followed the noisy cow” in ”the noisy reluctant cow followed ther farmer”, lahko uvidimo, da imata povedi, ki sta sestavljeni iz enakih besed povsem različen pomen. V primeru, da besede iz prve ali druge povedi premečemo, poved izgubi svoj pomen. Iz tega izhajamo, da je pomen besed odvisen od njene zgradbe, določene z jezikovnimi pravili. Nasprotno pomen morfema ni odvisen od postavljenih pravil, ampak ga določa arbitrarna konvencija znotraj vsakega jezika. Zveza med angleškim morfemom ”tree” in katerimkoli drevesom ni nič bolj naravna ali obvezna kot zveza med francoskim morfemom ”arbre” in katerimkoli drevesom.

Vendar oznaka besed, ki vodijo v pomen povedi, ni odvisna le od morfemov in slovnice. Vsebina sporazumevanja je odvisna od govorca, naslovnika in konteksta v katerem je govorec uporabil poved. Za primer vzemimo ”napad na Bastilijo”. V grobem bi si lahko poved razlagali le kot vojaški napad na srednjeveško utrdbo sredi Pariza, ki jo je francoska absolutistična oblast dolgo uporabljala za zapiranje političnih nasprotnikov. Vendar pa je oznaka povedi, ki tvori določen pomen, vse prej kot le-to. Poved namreč zajema besedo ”Bastilija”, ki se jo je v evropski zgodovini oprijela simbolna oznaka zatiranja anicen régime in pa besedna zveza ”napad na”, ki v danem kontekstu pomeni njen padec. Poved ”napad na Bastilijo” tako nosi oznako revolucije oziroma opominja na dan, ko se je francosko ljudstvo prebudilo in se rešilo okovov starega režima. V primeru zmage protirevolucije in kraljevih sil, bi poved verjetno nosila prizvok barbarstva zaslepljene raje, ki je želela škodovati državi.

Na tej točki moramo opozoriti, da razumevanje in predvsem razlikovanje med povedmi s pomenom in tistimi brez določenega pomena, še ne zadostuje za trditev, da obstajajo pomeni kot neodvisno obstoječe entitete, ki naj bi jih prve povedi imele, slednje pa ne. Zaradi tega je pomemben namen, ki vodi v pomen povedi. In kakšen bi lahko bil torej namen dramatizacije v jeziku, ki po nepotrebnem, vsaj navidezno, vzpostavlja stanje fiktivne tragedije?

Za odgovor odplujmo na neko točko med modernizmom in postmodernizmom v filozofiji ter se obrnimo na Nietzscheja, nemškega filozofa, ki je odkrival meje racionalnosti. Nietzsche se je v svoji prvi knjigi Rojstvo tragedije podal na epopejo razumevanja umetnosti atenske tragedije, ki naj bi bila produkt globokega in odkritosrčnega grškega razmišljanja o smislu življenja spričo človekove skrajne ranljivosti. Nietzsche predpostavi, da grški pogled na tragedijo odraža dve različni perspektivi, ki so ju Atenci povezali z bogovoma Apolonom in Dionizom. Medtem, ko je Apolon predstavljen kot prevzetost z lepoto in redom, se Nietzsche osredotoči na perspektivo Dioniza. V njej je posameznik pogrešljiv, nadomestljiv, vendar pa lahko kot del tega divjega, razgrinjajočega se življenjskega navala ustvari globoko zadovoljstvo. Če strnemo Nietzschejevo razmišljanje o tragediji in ga potegnemo z sodobno medijsko kulturo, lahko predpostavimo, da posamezniki v družbi enostavno potrebujejo izkrivljen prikaz okolja, ki jih na ta način pritegne (spoznati nepoznano v postavljenih okvirjih) in jim nudi nezavedno ugodje.

Takšno pojmovanje je zajelo številne sfere, med drugim tudi medijsko (osredotočimo se na naše okolje), ki se je v zadnjem desetletju ali dveh podvrgla globalnim novinarsko senzacionalističnim trendom. Teoretik John Corner je prepričan, da je dramatizacija le eden izmed komunikacijskih načinov za poživitev in izboljšanje narativne strukture ter vzdržuje neprekinjenosti televizijskih dnevno informativnih oddaj, dramatizirana televizijska novinarska besedila, ne glede na to, ali so zanimiva, zabavna, prijetna ali strašljiva, pa gledalcu omogočijo empatijo, identifikacijo, pričakovanje in željo po vedenju, kako se zgodba konča. Novinarji skušajo v besedila vpeti čim več besed, ki nosijo določeno težo ali pa uporabljajo različne oblike glasu. Lebanova je, v eni izmed svojih knjig o hibridizaciji televizijskih žanrov in stilov, navedla štiri oblike najpogostejše verbalne dramatizacije in sicer; skladenjsko nepravilno poudarjanje določenih besed ali besednih zvez (na primer, ”Točno ob 15. uri in 30 minut je predsednik republike javnost obvestil, da je podpisal nov sporazum.”’), uporaba dramatičnega in pozornost vzbujajočega tona glasu (na primer, ”Mirno počitniško dopoldne v mestu Pula na sosednjem Hrvaškem, se je sprevrglo v mučno popoldne za kapitana Sedmaka.”), uporaba neglagolskih stavkov (na primer, ”Most čez Muro med mejnima prehodoma Petišovci in Mursko Središče nekaj kilometrov od znane sporne Hotize točno opoldne. Mislili so, da bo počilo. A ni.”) ter hitro menjavanje bralnega besedila in kratkih tonskih zapisov, rekontekstualiziranih z nedokončano povedjo ali vprašanjem, ki napelje na določen odgovor.

Verjetno je jasno, da se bo trend dramatizacije verbalnih vsebin v vizualnih medijih v prihodnje še povečal in terjal svoje žrtve, ki se kažejo predvsem kot nepotrebno zaostrovanje dnevnih dogodkov na mikro ali makro ravni. Res pa je, da konkurenčnost na medijskem trgu zahteva svoje in kliče po ratingih za doseg katerih bodo mnogi pripravljeni narediti vse, v ozadju pa so še interesi posameznikov, ki so javnosti skriti. Tako bi lahko tudi dotično kolumno zaključili z nečim ala ”jutri bomo priča propadu naše države”, a se to pot temu raje izognimo.

Marko Orel