Kakšne so vaše ambicije s festivalom?
Sprva je bil majhen festival in še sedaj si ne želimo, da bi se preveč razbohotil. Všeč so nam tako majhne kot velike predstave. Mesto hočemo uporabiti kot oder, hočemo uporabljati ulice, predvsem pa povabiti ljudi, da se igrajo z nami.

Po kakšnih kriterijh zbirate ustvarjalce?
Pripravljamo predstave, ki so sodobne, se pravi ustrezajo našemu času, ki imajo domišljijo in se dotaknejo src ljudi. Prav vsako leto se radi lotevamo projekta. Prirejamo majhne in velike predstave. Se pa čedalje bolj trudimo tudi z lastno produkcijo. Izbrali smo 20 predstav, sedem od teh jih je nastalo v koprodukciji z nami, torej so tu premierno predstavljene - denimo Timeproject je nastal pod okriljem Mathiasa Loibnerja, pa predstave skupin iz štirih različnih evropskih držav, iz Švice, Francije, ena skupina je grška, druga madžarska.

Precej resno temo (migracije) sta izbrali za izhodišče festivala. Kako to?
Pri našem mednarodnem delu v mreži In situ se je pokazalo, da umetnike pravzaprav zanima tema migracije. Predstavili so nam svoje projekte, o njih smo se pomenili in ugotovili, da je zdaj ravno pravi čas za razmislek o tem. Vsaj sedem projektov se loteva migracije in tega, kako je biti tujec.

Temi navkljub so se gledalci precej zabavali.
Ja. Toda najprej si moramo postaviti vprašanje. V Evropi imam velik kultur težave z migracijami, saj je že sama evropska unija prepletena z različnimi kulturami. Veliko ljudi je prepričanih, da je to dobro, zato to povezanost izkoriščajo za potovanja in srečevanja, drugi so zaskrbljeni. Ta problem je umetnike zanimal. V predstavah na festivalu se nam torej zdi pomembno postavljati vprašanja. To je prvi korak k odgovoru.

Kako se vi soočate z migracijami?
Mislim, da je v Avstriji skoraj tako kot drugod po Evropi, čeprav je po drugi strani drugače kot denimo v Franciji. Nimamo povsem enake migrantske izkušnje. Toda o tem je pomembno razmišljati.

“Sta lutke naredila sama?
Ne. Moj oče, ki je lutkar, jih je izdelal. On je odgovoren tudi za oder, sceno.

Vama je težko tako hitro menjavati lutke in pripomočke?
Veliko vaj imava za seboj. Ni pa lahko: ko govori en lik, se recimo drugi že pripravlja na novo vlogo. Poleg tega, ko vodiš lutke z rokami, moraš nekaj dela opraviti tudi z nogami, menjaš lutko z eno roko, drugo pa še naprej vodiš. Paziti moraš še na klaviature in kitaro. Vmes pa lahko še kolega malo počohaš.

Vadila sva en mesec v Berlinu, sva namreč iz Berlina, nato sva šla v Gradec in tu imela premierno predstavo pred približno 500 otroci. Bila sva vsa iz sebe.

Zaradi otrok?
Vadila sva namreč v majhni sobi. Tam se je poleg naju stiskal še režiser. Potem sva povabila testno občinstvo, približno pet otrok, nedolgo za tem pa sva na odprtem odru pred tako veliko množico. Razlika je očitna.

De Jongens:

Bitja z začetka predstave sicer niso migranti, so staroselci, do njih pristopijo ljudje z zahoda. Ja, vendarle se v tem nekako kaže tema migracije. Tako je s kulturami: skušajo si pomagati, nazadnje pa se pobijejo med seboj.

Ni tako, da zmaga tisti, ki je sprva videti najbolj nemočen?

Pravzaprav ne morem nihče zmagati. To se zgodi, če na nekoga preveč pritiskaš, če se preveč trudiš in ne želiš slišati druge plati zgodbe.

Občinstvo se različno odziva. Včasih se smejijo starejši in jočejo mlajši, naslednjič je drugače, jokajo starejši, medtem ko se mladi smejijo. Včasih se smejijo vsi.

Kdaj se najbolj krohotajo?
Odvisno je od posamezne kulture. Tu se smejijo drugim šalam kot na Nizozemskem.

Lahko to natančneje ponazorite.
Predstava temelji na ironiji. Ko se kdo pretepa, se občinstvo hihita in si misli: oh, to je pa moralo boleti. Tako je na Nizozemskem. Tu (v Avstriji) pa se nam je zdelo, da so si mislili: ojoj, to boli, to ni dobro. Zdi se, da se tukaj počasneje odzivajo.

Morda je tako zaradi sonca, ki občinstvu sije neposredno v obraz.

Mathias Loibner:

Za našim projektom pravzaprav stoji veliko idej. Začel sem z idejo časa in razmišljal o vplivu časa, toda kmalu se je porodilo še več drugih idej. Če delaš s časom, je nemogoče delati brez prostora. In če delaš s časom in prostorom, moraš nekaj storiti še z gravitacijo. Glasba je kot gravitacija. Prevzame te. Všeč mi je bilo, da so se nekateri obiskovalci med predstavo sprehajali, drugi so si izbrali najljubšega izvajalca in stali pred njegovim odrom.

Vse kompozicije vsebujejo veliko informacij o času - vsebujejo preteklost, prihodnost, glasbo. To je pomembno zame in za umetnike, ki se ukvarjajo s tradicionalno glasbo, obenem pa jih zanima tudi sodobna elektronska glasba in recimo punk. Glasba ne morem zakoličena v nek časa, vseskozi se spreminja. Zdi se mi, da glasba naših zasedb simbolizira naš čas, našo sedanjost in nakazuje nenehno spreminjanje.

Kako ste prišli skupaj. Se poznate od prej?