Začetek tedna je bil na nacionalni televiziji namenjen za propagando Slovenske policije. Že v popoldanskih poročilih so bili prispevki na to temo trije. Seveda vsi polni hvalospevov. Eden o brezmadežnosti in ‘preprostosti’ zapletov v zvezi s slovenskim atašejem v Beogradu, ki naj bi jih pravzaprav ustvarili mediji. Drugi prispevek je gledalca pomiril, saj je prikazal kako trenirani policijski psi lovijo zlikovce in iščejo mamila. Tretji pa je pa je naštel vse dobro, ki ga je za državljane storila policija v letošnjem letu do tega trenutka. Pa ja! Teh nebuloz še največjemu butlju ne moreš prodati. Ali pač le še ti gledamo poročila na televiziji. Jasno je, da notranje ministrstvo potrebuje medij, da sámo sebe prepriča, da dela prav. Zato tudi takšen poudarek, da je g. Romšek ‘pošten človek’. Tudi dober po srcu, verjamem. Konkurenčna televizija je o delu policije poročala nekoliko objektivneje in vsaj navedla aktualne notranje težave policije. Kako je bilo o tej tematiki ob devetnajstih v osrednji oddaji nacionalke lahko sklepate, ne da bi si jo v resnici ogledali. Večerno sem pa zaradi mirnejšega spanca kar preskočila, saj je bila najavljena prav ta tema.

Zadeva z atašejem ima najmočnejše politično ozadje, zaradi česar človek še razume sprenevedanja in izmikanja šefov policije ter njihovih predstavnikov za odnose z javnostjo. Prispevek o policijskih psih in njih dresiranje sem vzela kot mašilo v oddajah informativnega programa v času kislih kumaric in kot nekaj s čimer začnemo uvajati naše najmlajše k gledanju novic. Risanke in mladinski program tako ali tako ponujajo vedno več realizma in vedno manj fikcije, pravljic in programa o živalih, česar ne bi mogla trditi za informativni program. Nisem se pa mogla ustavit krohotati se ob prispevku, kjer si policija pripisuje zasluge za nekajodstotno zmanjšanje števila kriminalnih dejanj in prometnih nesreč v primerjavi s tem časom v lanskem letu. Naključje. Naklonjeno tistim, ki ga lahko izrabijo. Ali pa subjektivna interpretacija statističnih podatkov nekaj tednov pred volitvami?

Med opisovanjem zmanjševanja kriminalnih dejanj je bil prikazan ‘nazoren primer’ z Obale, kjer si je mladina dala duška. Kakšen trn v peti! Kakšen kriminal! Hvalabogu, da se zabavajo, bi rekla. Nobenega vandalizma ni bilo videti, le malo glasnejša glasba, nekaj alkohola na mizi v lokalu. Pri vzdrževanju tovrstnega reda in varnosti so pri delu najbolj zagreti mladi policisti stari komaj kaj čez dvajset let, po možnosti polni lastnih frustracij, ki komaj čakajo, da se spravijo na vrstnike in jim težijo do skrajnosti. Naj se ve, kdo je zakon. A to je zgodba, ki jo že poznamo.

Policija bi se lahko resno in učinkovito lotila prometne varnosti. Pred dnevi me je doletela situacija na avtocesti, kjer bi mi nasvet policista prav prišel. Vozim po omejitvah, 130 km/h po prehitevalnem pasu in prehitevam vozila v dokaj strnjeni koloni, med katerimi je bila le nekaj več kot varnostna razdalja. Od zadaj je po mojem pasu priletel manijak v svojem občudovanja vrednem visokorazredniku, se mi prilepil na avto in mi mežikal z lučmi. Revež je moral ukrotiti svojega zmožnega jeklenega junaka na dovoljeno hitrost in zraven bentiti. Ko sem se odločila, da popustim njegovemu egu, pravzaprav nisem mogla narediti ničesar varnega. Če bi pospešila, bi prej ali slej zadela vozilo pred mano in seveda kršila zakon (kdo ve, če avtomobil za mano ni bil policijski in radarsko meril hitrosti?). Najraje bi bila pogumneža spustila naprej. A sem se počutila premalo vešča, da izvedem manever vključitve v kratki prostor med voziloma na srednjem pasu. Na srečo je imel šofer za mano dovolj jajc in je to storil sam. Prehitel po desni namreč. Drug primer: v naši soseski so pred letom dni dvosmerno ulico spremenili v enosmerno, na kar zelo jasno opozarjajo prometni znaki. Nekateri še vedno zavestno kršijo pravila in ogrožajo nasproti vozeče. Naj jih prijavljam? Kje pa imam čas! Vemo, da je sistem obveščanja policije o kršiteljih in potencialnih povzročiteljih nezgod nemogoč, zamuden birokratski postopek.

Na splošno smo Slovenci na dnu evropske vozne kulture in strpnosti. Čeprav se razmere nekoliko izboljšujejo, si policija nikakor ne more in ne sme lastiti zaslug za to. Objestnežev na cestah pa tako ali tako nikoli ne bo zmanjkalo. Tako kot tudi ne na policiji.

Helena Božič