Slovenski turizem je menda v krizi. Manj je gostov in manj zapravijo. Zvezde ostajajo Bled, Portorož, Ljubljana in Postojnska jama ter seveda Nova Gorica oziroma HIT. Naj pozabljene terme oprostijo.

Na Bledu je treba samo vstopiti v slaščičarno, ki prodaja znamenite kremšnite. Te so izvrstne. Ampak že sama zgradba je popoln socialistični relikt. Na vhodu goste pričakajo zbledele fotografije ponudbe. Potem ga zadenejo turkizne barve lokala in vonjave menze. Tako kot vse skupaj izgleda, je čudno, da se sploh kdo odloči tam naročiti kremšnito. No, res je, da jih je mogoče tudi odnesti s sabo. Kar je vsekakor najboljša izbira. Še bolje bi jih bilo kar naročiti preko interneta. A kaj, ko se tega ne da. Podobno bi se dalo opisati kopališča, sprehajališče, trgovine…

Portorož je videti še kar kul, če se počasi zapelješ mimo rive s hoteli na eni in plažo na drugi strani ceste. Drugače je, če izstopiš. Vtis je potem komaj kaj boljši kot na Bledu. Voda pa precej slabša. Ampak Portorož bo kmalu dobil svoj Grand hotel. Spremembe letos najavlja nova plaža, na katero vstop stane 35 evrov. Perfektno. Za isti denar lahko v St, Tropezu na plaži Bora Bora ležita dva. Ob kristalno čistem morju in restavraciji, ki ponuja krožnike visokega francoskega razreda. No, res je, da tiste, ki se tam nastavljajo senci, ves čas motijo helikopterji, ki na plažo vozijo tiste, ki so se naveličali sončiti na svojih jahtah.

V Ljubljani se turistov tare. Menda izjemno uživajo. Tudi v tem, da je mesto popolnoma razkopano. Ampak to vsaj obljublja spremembe. Mogoče se bo splačalo vrniti prihodnje leto. No, že letos je zelo donosno na obali Ljubljanice. Tam okoli Mačka. Na obeh straneh reke so postavili toliko stolov in miz, da se človek počuti kot v kakšni restavraciji hitre hrane. Ampak dokler sistem deluje, ga ne gre spreminjati. Neka gospa, ki je več let živela pri nas je resignirano pripomnila, da je Slovenija res ne potrebuje velikih idej, če bo treba, bomo na cesto postavili še nekaj miz in stolov, pa bo.

Postojnska jama je donosen biser. Fenomen, ki ga obiskovalci zlepa ne pozabijo. Tam je treba samo pustiti vse tako kot je. Vključno z omejitvijo obiska. In kje je ta znamenita jama? V Postojni. Ali sploh kdo ve kako to mesto izgleda? Razen seveda tistih, ki tam prebivajo. Doli ob štadionu je simpatična picerija. Mladinski klub je priljubljen. In tudi porodnišnica je super. In kaj naj s tem počnejo turisti? Najbolje, da se hitro odpravijo naprej. Do Ljubljane ali Portoroža ali celo do Bleda. Ali morda do Nove Gorice. Čez Vipavsko dolino, kjer naj bi nekoč kar mrgolelo privlačnih kmečkih turizmov.

V Novi Gorici je HIT, ki je bil včasih res hit. Ampak danes ima izgubo. Vedno večjo. Posel stoletja s Harrahsom je propadel in po več političnih zamenjavah vodstva je HIT menda tako nizko kot še ni bil. Vsaj v Novi Gorici. Vodstvo pa kakšnih velikih in zanimivih idej o tem, kako naprej, zaenkrat še ni predstavilo. Ampak Nova Gorica ima konec koncev nekaj zelo dobrih gostiln. Tudi to je nekaj. In Italija je blizu. Takoj za vogalom. Če ne bo šlo z igralništvom. Nekaj bo že. Tudi Soča je blizu. Kranjska Gora, do katere čez Vršič ni več kot 100 km, pa se na žalost zdi kot na drugem planetu.

Slovenski turizem je menda nerazdružljivo povezan s politiko. Turistična zveza Slovenije je tako pred volitvami pozvala predstavnike parlamentarnih strank, da predstavijo svoje poglede na razvoj turizma. S trenutnim stanjem politiki pričakovano niso zadovoljni. Pri SDS pravijo, da je lepim krajem treba dodati infrastrukturo, znanje in sredstva. V SD, da se je treba turizma lotiti še bolj načrtno in povezano. LDS stavi na ekološki, kulturni in športni turizem. Zares predlaga iskanje sistemske rešitve za privatizacijo igralnic. NSi se zavzema za promocijo naravnih parkov in izdatnejše sofinanciranje malih ponudnikov.

Tako je to. Nič dramatičnega. Konec koncev so turizem ljudje. I Feel Slovenia.

Jani Sever