V Pulju, to je proti rtu Istre, se je končal filmski festival, ki so ga v soboto zaključili s podelitvijo nagrad in z dvema filmoma, od katerih si posebno pozornost zasluži WALL·E, nov Pixarjev animirani film, ki je v Ameriki štartal že pred mescem dni, pri nas pa šele bo še čez en mesec.

Festival v Pulju je kar star, letos je bil že 55., je manjšega obsega, traja en teden, a ga lahko po eni strani primerjamo s tremi našimi dogodki: Festivalom slovenskega filma, tu so pokazali 7 domačih filmov; z Ljubljanskim mednarodnim festivalom, ki pa je po obsegu nekako štirikrat večji, prav tako s tujo žirijo, a tudi s spremljevalnim programom, ki ga v Pulju ni bilo, imela pa je tukajšnja prireditev svoj dnevnik, ki je pri Lifu urejen kot stran v Delu; nazadnje pa festival spomni na kino pod zvezdami na ljubljanskem gradu, tu se ves nacionalni in popularni program zvrsti tudi v znameniti areni. Ker ima takšno kinodoživetje minuse, posebej zvok je pomanjkljiv, je cena nižja, večer (dva filma) je stal 10 kun, zasedenost je bila polna, ljudje so vzeli dogodek za svojega, in ker je obzidje arene luknjičasto, si je dosti ljudi ogledalo filme tudi za njim. (Več [1] pulafilmfestival.hr)

Hrvaških filmov ne poznam dobro, tudi nisem videl nobenega zdaj v Pulju, a naj vseeno omenim, da so večino svojih reklamirali kot “svetovne premiere”, in spomnil sem se na naše filme, pri katerih bi se mi takšna oznaka zdela … no, smešna.

Daleč od smešnega je bilo pred risanko WALL·E nad nami: namesto zvezd nasmeteno nebo, a so oblaki iztisnili le nekaj finih kapljic, naposled se je sčistilo in risanko, odisejadico med zvezdami, smo gledali pod romantičnim krovom.

WALL·E je torej nova Pixarjeva animiranka (njihove prejšnje tri: Ratatouille, Avtomobili, Neverjetni) in WALL·E je ime robotu, ki so ga ljudje pustili na Zemlji, da bi pospravil prekokritično nasmeten planet (ime je kratica; W za angl. waste), to pa natančno po pravilu o entropiji pomeni, da ker WALL·E naredi red nekje, poveča nered nekje drugje. V dolgih letih tihega premišljevanja ob ponavljajočem delu razvije čustva, ljudje jih medtem izgubijo, nakar se mu “zmeša” ob srečanju s seksi robotko EVE, ki je pristala na Zemlji, da bi našla kak znak fotosinteze. Nekaj najde in gre nazaj v vesolje, WALL·E pa za njo.

Vse to je pokazal že napovednik, ki je obetal nekakšen nemi film, in takšen je uvodni del, nem in simuliran s takšno fotografijo in takšno kamero, ki ju v animiranem filmu še nismo videli. To bi moralo očarati vsakogar. Na žalost se risanka prevesi v nekaj bolj običajnega: zgodba vključi preživele ljudi in film postane klepetav ter že viden, natančneje zmeša par stvari iz Pošasti iz omare in Reševanja malega Nema (režiserjevega prejšnjega projekta), pri čemer pa je dogodkov dosti manj, zgodba je nasploh kratka, neizrazita, in verjetno komu, ki ga ne bosta zaslepili nesporna tehnična nadmočnost in izjemna simpatičnost glavnega lika, ne bo jasno, kako je lahko prišlo nekaj tako nerazvitega iz Pixarja.

Je vendarle “Pixar” in tako še dobro nad izdelki drugih studiev, tudi glasba in ljubezenska zgodba bosta gotovo dobili svoje kritične oboževalce, vprašanje na mestu pa je, ali si film zasluži tako visoko, 25. mesto na lestvici [2] IMDb Top 250, ko pa še precej neposrečeno ponareja ZF-klasike, kot je Odiseja v vesolju, ki je šele na 81. mestu.

Na slovensko premiero torej čakamo do konca avgusta in enako kot hrvaška bo sinhronizirana. Zakaj takšen zamik za ameriškim in posebej za hrvaškim prikazovanjem? In zakaj zgolj sinhronizirana verzija? Nekdo mora, res mora nekdo že razložiti tem fantom, to je distributerjem, da “popravljajo” remek dela, očitno ali ne razumejo ali pa jim ni mar za dobrobit, ma, za intelektualni razvoj gledalcev.

Robert L. Tuva