Kdo je kriv, zakaj se je to zgodilo, kako je mogoče takšno dejanje, Mladić, Karadžić, Milošević, druga imena, Modre čelade…žrtve, iskanje, jok….genocid… vest?

Srebrenica. Letos mineva 13 leto.
Ja. Združeni narodi so Srebrenico razglasili za »varno območje«, čeprav smo vsi vedeli, nekje v naših glavah je odmevala misel, da tam, kjer je orožje in človek, nikakor ne more biti varno. Ni bilo varno, Modre čelade, Mirovniki so bili poslani v Srebrenico. Oči Modrih čelad so gledale. Opazovale so, tako kot so opazovale dogajanje v Ruandi (leta 1994, ko je bilo v stotih dneh pobitih milijon ljudi). Krvave usodne noči so se zgodile.

Škorpijoni, pod komando Ratka Mladića, so pobijali, obglavljali, žive zakopavali, sorodnike silili k gledanju ubijanja svojcev in končali etnično čiščenje v Srebrenici. Trupla in ostanki trupel so bili povsod, kri je napojila zemljo, ženske in otroke (manjše) so pustili oditi (pred »pokolom«), medtem, ko so žene zadnjič zrle svojim ljubljenim sinovom v oči. Pobili in zakopali (z bagerji) za sanje, iluzijo svojega naroda, so skoraj 8000 Bosanskih muslimanov.

Sarajevo.
Mesto z dušo, mesto z srčnimi, prijaznimi ljudmi je bilo oblegano od dneva 5. aprila 1992, dneva samostojnosti Bosne in Hercegovine. Armada Republike Srbske je že drugi dan Sarajevo dobesedno odrezala od sveta. Poti so bile blokirane, onemogočena pot do dotoka hrane in drugim življenjskih potrebščin. Tisti, ki so zaslutili so pobegnili preden je Milošević ukazal izstradanje mesta. Mesto in meščani so doživljali prave strahote. Mraz, ko so hoteli skuriti svoja lastna telesa, lakoto ko so jedli liste starih časopisov in strah. Strah, da bodo vsi izstradani do smrti ali pa pobiti. Srbi so vztrajali do Dejtonskega sporazuma, popolnoma so se umaknili 29. februarja 1996. Za seboj so pustili 50.000 ranjenih in več kot 12.000 mrtvih ljudi, večino civilistov.

Vukovar.
Leta 1991 je s strani Srbskih Četnikov napadeno to mesto. Mesto brani, kar 86 dni, 800 pripadnikov Hrvaške Nacionalne Garde in okrog 1000 prostovoljcev. Na koncu Četniki maširajo in vzklikajo: »Bit če mesa, bit če mesa, klat čemo Hrvate«! Mesto so agresorji zravnali z zemljo.

Kdo bi lahko pozabil to in kdo lahko pozabi odpeljane (taborišča), ubite, ranjene…zaznamovane?

Štetje žrtev in iskanje odgovorov se nadaljuje. Zgodbe se pripovedujejo, preživeli govorijo, kot bi jim bilo to edino preostalo. Morajo živeti z mislijo na izgubljene, umorjene, posiljene, ki so bili nepogrešljiv del njihovega življenja. Omenila sem samo tri madeže Balkana, veliko jih je, preveč… Preveč za zdrav razum, meni je slabo.

Ob novicah o ujetem Karadžiću, mi gre na bruhanje, namreč, vsi se staramo, vsak dan, neizogibno je…postaral se je Milošević in pobegnil pred svojo obsodbo, preden je bila izrečena, tako kot Tuđman, Arkan, Mladića iščejo, medtem, ko ujetemu Karadžiću, ni žal za svoja dejanja.

Zakaj bi mu bilo? Stotine duš, ki bodo trpele do zadnjega diha za svojci, plemenitega Radovana ne gane. Stotine otrok, ki je kot zadnjo stvar na tem svetu,videlo puškino cev, ga ne gane. Stotine rok mater, iz katerih so jim bili vzeti otroci in pobiti pred njihovimi očmi, posiljeni, obglavljeni, da so vojaki brcali navidezne žoge, Radovana ne ganejo. Uničena kulturna dediščina Sarajeva, Vukovarja… ga ne ganejo….

Če gospoda »Dabića« vse to in še več ne gane, potem resnično upam, da mu bo njegova bioenergija pomagala in se obrnila proti njemu, ker kazen zanj ne obstaja.

Nana.O