So narodi v Evropi, ki delujejo s svojo kulturo, stopnjo razvoja, urejenostjo, nimajo pa v svojem obnašanju nikakršne drame. Denimo Danci ali Švicarji, pa še kdo. So pa drugi, ki znajo pričarati dramo, včasih teatralno. Tako kot nekoč Italijani s svojimi borci za neodvisnost, karbonari, ki jih je tako občudoval veliki pisec Stendhal. Na poseben način pa Srbi. Ni rečeno, da je to za pohvalo, vedenje takšnih ljudi, kot je pravkar zajeti Radovan Karadžić, je zločinsko. Da je pisal tudi pesmi, ne pomeni nič. Vodil je bitko za velikosrbsko nadvlado v Bosni, krvavo, in obenem dovolil, da so njegovi ostrostrelci iz Pal streljali na otroke v obkoljenem Sarajevu. Kriv je za množične uboje v imenu neke sprevržene nacionalne ideje. Zajeli so ga po dvanajstih letih skrivanja pred mednarodnim sodiščem, preoblečenega in neverjetno obraslega z brado, ki bi bila romantično impozantna, če ne bi pripadala zločincu. Srbi so dokončali dramo, brez katere bi nacija bolj uspevala. Zdaj so s tem, da so sami našli in zaprli svojega Bin Ladna, kot je rekel ameriški diplomat Holbrook, po desetletjih izobčenstva lastnoročno odprli sebi vrata v Evropo. Pustimo ob strani ugibanja, ali so ljudje na oblasti vedeli, kje se je skrival Karadžić in se še general Mladić, brez zajetja katerega tudi ni poti v Evropo. Mnenja o tem so različna, resnice ne vemo, morebiti tudi nikoli ne bomo. Zgodilo se je, ni se potrebno čuditi, ko bodo sledile nagrade, tudi ne vprašati, ali so zaslužene. Evropa in Amerika sta zadovoljni, da je trma vsaj nekoliko premagana na Balkanu, ki si jo je Srbija kar dolgo privoščila na lastno škodo. Z Mladićem v zaporu se celo vrata Evrope Srbom odprejo na stežaj. Če bodo hoteli.

Jurij Gustinčič