Vojna v Jugoslaviji je že davno končana. Daytonski sporazum je daleč. Aretacija Radovana Karadžića je prišla pozno. Tako pozno, da se zdi skorajda neverjetna, čeprav je bilo samo vprašanje časa kdaj bo do nje prišlo.

V Beogradu je menda precej policistov. Zbralo se je tudi nekaj demonstrantov A za zdaj se ni zgodilo nič pretresljivega. V Sarajevu so zadovoljni. Zadovoljni so tudi v Haagu. In v Natu. In seveda je zadovoljna Carla del Ponte. In sploh je zadovoljnih precej več kot tistih, ki jih je novica užalostila. Najbrž je zadovoljna celo večina v Srbiji. Zaradi Karadžića in Mladića je Srbija precej bolj oddaljena od Evrope kot bi bila brez njiju, oziroma kot bi bila, če bi voditeljema srbskih vojakov v vojni v BiH, že davno sodili v Haagu.

Karadžić ni bil v Rusiji, niti v Črni Gori, ni se skrival v Bosni ali na Hilandarju ali bog ve kje v srbskih mitskih gozdovih. Ne, ujeli so ga na avtobusu med Novim Beogradom in Batajnico. Nekje v širših predmestjih Beograda. na poti v kraj, kjer je bilo nekoč največje Jugoslovansko vojaško letališče. Popolnoma nespektakularno. Tako vsaj pravi Karadžićev odvetnik. Uradna verzija je povsem okleščena podrobnosti. Kakor koli, predsednik Republike Srbske, ideolog razkosanja Bosne in načrtovalec vojnih operacij je za zapahi.

Po več kot desetih letih skrivanja je konec neke poti. Zdaj sledi sojenje. Zgodba še zdaleč ni končana. Ne le, da do razsodbe ne bo prišlo hitro. Vprašanje ostaja, kdaj bo ujet Ratko Mladić. General, ki je neposredno odgovoren za Srebrenico in še za marsikateri vojni zločin. Glede na to kje so ujeli Karadžiča, se bo Srbija vedno teže izgovarjala, da ne more aretirati tudi Mladića. Tudi če se nista skrivala skupaj, je malo verjetno, da bi bil Mladić kje drugje. Le kje bi bil bolj varen kot v Srbiji. Vsaj do včeraj.

Prav tako bi morala sorazmerno enostavna akcija, katere posledice bodo v srbskem javnem mnenju očitno manjše kot se je ves čas dozdevalo, motivirati oblast, da stori še ta zadnji korak v kaznovanju vojnih zločincev v Jugoslovanski vojni s konca drugega tisočletja. Ali čas za to res še ni dozorel? Pred nekaj meseci mi je nek znanec iz Beograda razlagal, da bodo Karadžića slej ko prej ujeli in da se ne bo zgodilo nič posebnega. Potem je dodal, da je zgodba z Mladićem precej drugačna, da je bolj priljubljen in mnogo bolje varovan.

Morda, a kljub temu bi morala tudi Mladića čakati enaka usoda, kot vse osumljene vojne zločince. Glede tega ne bi smel nihče popuščati. Tudi Srbija ne. Konec koncev je Srbija danes nekaj povsem drugega kot pred petnajstimi leti. Balkan je drugačen. Njegove meje so drugačne. Veliko je novih držav. In Srbija si svoje ugledno mesto med njimi lahko zagotavlja samo z jasnim odklonilnim odnosom do zločinov, ki so bili storjeni v imenu Velike Srbije in ideje, da morajo vsi Srbi živeti v eni državi.

Ratko Mladič je bil rojen leta 1943 v Bosni, v takratni NDH. Radovan Karadžić se je rodil leta 1945 v Črni gori, njegova družina je po rodu s Kosova. Leta 1960 se je preselil v Sarajevo. Tako Karadžić kot Mladić sta med vojno v BiH postala “dvojčka” - nerazdružljivi par. To sta ostala tudi po koncu vojne. Vprašanje, kdaj bosta spet združena v Haagu, ne bi smelo ostati neodgovorjeno predolgo časa. To je za postopno normalizacijo odnosov na Balkanu, kjer zadnja vojna v glavah mnogih tako ali tako še vedno traja, eden nujnih predpogojev. Čeprav na žalost nikakor ni edini.

Prijetje Karadžića je vsekakor velika novica. Nekdanji ameriški mirovni posrednik za Balkan Richard Holbrooke, v sicer precej hollywoodski primerjavi, pravi: “Končno je bil ujet eden najslabših ljudi na svetu, Osama bin Laden Evrope.” Tudi Holbrooke je ob tem omenil, da je general Ratko Mladić še vedno na prostosti, vendar se mu zdi aretacija Karadžića pomembnejša, saj je prepričan, da je bil Karadžić pravi arhitekt množičnih pobojev. Na žalost gotovo ni bil edini.

Jani Sever