Čeprav je ekipa Prazne strani na Vesti komaj čakala festival Exit, za katerega smo pripravili dober načrt kako naj bi vsakodnevne reportaže izgledale, nas je veselje do dela kaj hitro minilo, ko smo prispeli na Petrovaradinsko trdnjavo v Novem Sadu. Slovesa festivala, ki nosi lovoriko najboljšega v Evropi, pač v mojih očeh ni mogel upravičiti.

Naj pustim ob strani, da je v devetih letih Exita letos bil, suma summarum, dosedaj najslabši izbor nastopajočih, da so cene hrane in pijače na trdnjavi narasle od lanskega festivala za 40 odstotkov, da je polliterska plastenka vode stala kar poldrugi evro, da so bila stranišča tik ob odrih in je zatorej užitek ob glasbi kvaril konstanten vonj po urinu, da je bil v kampu zagotovljen en tuš, dva umivalnika ter na trdnjavi eno stranišče na približno sto ljudi ter nenazadnje da je, najbolj grozno od vsega, v kampu umrlo eno dekle, dva pa sta se hudo poškodovala zaradi sečnje dreves tik pred pričetkom festivala.

Organizatorji Exita se za medije, ki jim konec koncev delamo promocijo, razen ene podarjene akreditacije niso uspeli potruditi, da bi nam pripravili promocijski material, da bi nas obvestili o tiskovnih konferencah, da bi nam pustili vhod v zaodrje ali da bi mogoče poskrbeli za avtomate z vodo, saj je bilo v senci 38 stopinj, voda iz pipe pa nepitna. Glede na to, da organizatorji niso poskrbeli za dobro internetno povezavo v press centru, kar je seveda v paradoksu s potrebami medijev, smo predstavniki medijev čakali tudi do štiri ure, da se je naložil petminuten video na portal Youtube. Ne morem niti mimo dejstva, da sem seveda zaradi dolgotrajnega čakanja na nalaganje videov zamudila marsikateri koncert ter zaradi novih pravil nisem mogla zapustiti festivalskega prizorišča, četudi za kratek čas, da bi lahko doma nekaj pojedla, se uredila, preoblekla. Letos so namreč veljala za večerne obiskovalce in novinarje, ki smo vestno in z vestjo že zgodaj popoldan bili na trdnjavi enaka in za moje pojme naravnost butasta pravila glede enega vhoda in enega izhoda na dan, kar je pomenilo, da če si zapustil prizorišče, se v istem dnevu nisi mogel vrniti in si ogledati koncertov.

Kljub vsemu pa se bom po vsej verjetnosti naslednje leto zopet vrnila na Exit zaradi moje neizmerno velike ljubezni do glasbe, dobre energije med obiskovalci in srbske odprtosti, gostoljubnosti ter dobrote, le da, če že delovno, potem z veliko manjšimi načrti prilagojenimi za razmere na Exitu.

Irena Nemec