Danes obračamo pozornost in pogled na tiste mlajše hendikepirane, ki še vedno živijo v domovih za starejše občane, ker dobesedno nimajo druge izbire in možnosti. To so posameznice in posamezniki stari od 20 do 60 let, ki v te domove nikakor ne sodijo, a so bili vanje nameščeni, ker potrebujejo 24 urno pomoč. Po liniji najmanjšega odpora, ustaljeni praksi in po »defaultu« logike socialnih delavcev je zanje najbolje in celovito poskrbljeno v domovih za ostarele.

50. člen Zakona o socialnem varstvu določa, da morajo imeti domovi, ob vključitvi mlajših invalidnih oseb, ustanovljene posebne enote (oddelke). Ta člen se gladko ignorira, tako s strani samih domov starejših občanov, resornega ministrstva in socialne inšpekcije, ki se dela kot, da tega člena ni.

V Sloveniji obstaja le en dom starejših občanov in sicer DSO Bežigrad, kjer je poseben oddelek »Oddelek mlajših invalidov«. V drugih domovih pa so posamezniki s statusom invalida, največkrat nameščeni na t.i. negovalne oddelke, kjer so skupaj z najbolj onemoglimi in nepokretnimi starostniki. Dogaja se, da jih z izgovorom pomanjkanja kadra, ob vikendih ne dvigajo iz postelje tako, da so v kolikor nimajo zunanje pomoči, obsojeni dva dni preležati v postelji. Verjetno ni potrebno veliko razlagati, kakšno je lahko tako življenje.

Oddelek mlajših invalidov v DSO Bežigrad je bil ustanovljen v začetku 70 let in je še vedno velik ponos gospoda Šušteršiča, predsednika Društva distrofikov Slovenije (to je le ena od njegovih številnih funkcij). Če je v tistih letih takšen oddelek lahko bil pomemben doprinos za bivanje mlajših hendikepiranih, ki potrebujejo stalno fizično pomoč, saj drugega ni bilo oz. vse drugo je bilo veliko slabše, je danes takšen oddelek povsem anahronističen in dopuščen le za krajše obdobje bivanja, dokler se posameznik ne uspe osamosvojiti. Zanimivo dejstvo je, da o tem kdo lahko pride na oddelek, odloča prav g. Šuštaršič. V predhodnem statutu DSO je bilo to celo posebej zapisano, da posamezniki pridobijo priporočilo Društva distrofikov Slovenije. Ta nezakonit poseg je vpliv v javno institucijo, je bil iz sedanjega statuta odvzet, a neformalno še vedno deluje. Ko smo na to dejstvo opozorili socialno inšpekcijo, saj ni bila upoštevana čakalna lisa prosilcev za vstop v dom, je le ta ugotovila, da ni bilo nič narobe in pri tem citirala člen neveljavnega statuta, ki je Društvu mišično in živčno obolelih, sedanje DDS, omogočala, da favorizira upravičence do namestitve. Toliko o strokovnosti in učinkovitosti te institucije. G. Šušteršič sam nikoli ni živel v tem domu, čeprav bo kmalu že dovolj zrel, da bi v vanj sodil, ker mu to preprosto ni potrebno, saj ima že dolga leta, s strani društva, v celoti plačano nego in šoferje. Vse tisto, kar drugim, s podobnimi potrebami, želi zanikati in odsvetovati. A močno in toplo bivanje v njem priporoča članom, predvsem mlajšim, ki jih prepričuje, naj nikar ne gredo živeti v svoje stanovanje, le zakaj, ko pa imajo tu vso udobje, »celo vrata se jim odpirajo na senzor«.

Že več let občasno obiščem ta oddelek, iz osebnih razlogov, ker so tu živeli ali živijo moji prijatelji in iz službenih, ker je na tem oddelku tudi nekaj naših uporabnikov. Zato sem dokaj dobro seznanjena z stanjem in razmerami, a stvari gredo še na slabše in preprosto ne morem več molčati in opazovati. V preteklosti sem že veliko pisala o razmerah mlajših hendikepiranih, ki živijo v domovih, a sem pri tem bila splošna in nisem izpostavljala imensko posameznih institucij. O najrazličnejših, nedopustnih ravnanjih smo v YHD opozarjali tudi ministrstvo ter druge pristojne institucije, pa nič. Odpravijo te z dopisom, a razmere ostanejo iste ali še huje, saj so tisti, ki so osumljeni izdaje informacij, deležni dodatnih pritiskov in šikaniranja.

V Domu starejših občanov Ljubljana – Bežigrad so v upravi tega doma zaposleni: dve socialni delavki, psihologinja, občasno še vedno prihaja nekdanja psihologinja, sedaj v pokoju, pomočnik direktorja in direktor s tajnico ter administrativni del uprave, za zunanjo dejavnost. Fizično povsem odvisni ljudje od drugega človeka potrebujejo zlasti fizično pomoč negovalnega osebja, upravni kader pa v ničemer ne prispeva k lajšanju tegob in s tem k kvaliteti življenja. »Za nas bi bil velik doprinos večja kapaciteta negovalnega – strežnega osebja, saj so sedanji standardi in normativi okleščeni na skrajni minimum. Predhodno omenjeno osebje odžira delovna mesta in kruh za nas kot v pomoč mnogo bolj pomembni in produktivni delovni sili. Na tem mestu se razmere sprevržejo v začarani krog. Vršijo se pritiski na tisto delovno silo, ki nam je najbolj potrebna in v pomoč.«

»Zakaj toliko čakanja na biološko potrebo, pomoč pri umivanju ter drugih nujnih opravilih, ki jih sami ne zmoremo? Za najosnovnejše stvari se moramo dobesedno boriti.« Pripomba, ki sem jo slišala od negovalke enemu od stanovalcev je bila, da se bo moral kar navaditi hoditi na veliko potrebo, ne takrat, ko ga bo tiščalo, ampak takrat, ko bo za to določen čas.

Dejstva, da so zaposleni v instituciji zaradi stanovalcev samih in ne narobe, se ne upošteva. Danes v času kapitalističnega sistema je človek kot posameznik v domovih za starejše ljudi le še številka na katerem se kuje dobiček, pomemben je samo kapital. To potrjuje tudi šokantna izjava ene od oseb uprave doma: »Ne zanima nas kaj potrebujete, zanima nas koliko plačate«. Sedanji sistem je zopet zabredel nazaj v čas zgodovine, vendar na prefinjen in dokaj pretkan način. Ni pomembno življenje človeka, življenje, ki temelji na individualnih potrebah in željah in ne na omejitvah. Za sodobnimi zidovi, ki se bohotijo navzven z vsem bliščem se skriva vsa notranja beda na nivoju vegetiranja ljudi. Žalosti dejstvo, da osebe v teh institucijah z nazivom socialni delavec, ki se sliši kot humanitarni poklic, zlasti skrbi kako zagotoviti čim več sredstev instituciji od posamezne oskrbovane osebe. Socialni/e delavci/ke so sproducirane za manipuliranje z ljudmi, da jih pomirijo.

Elena Pečarič

Se nadaljuje.