Državni zbor naj bi po hitrem postopku sprejel novelo zakona, ki bi uvedla konkurenčno klavzulo za sodnike in tožilce. Se vam zdi to v redu? Pravna država bo vsekakor ena od pomembnejših tem predvolilne kampanje.

Spopad med izvršno in sodno vejo oblasti traja tako rekoč ves mandat sedanje vlade. Minister za pravosodje Lovro Šturm je imel kar nekaj idej. Od uvajanja začasnih sodnikov, programa Lukenda do projekta nagrajevanja po uspešnosti, ki sta ga želela izpeljati v sodelovanju z ministrom za upravo Gregorjem Virantom in je na koncu pripeljal do sodniške stavke. Zadnje zaostrovanje konflikta predstavlja novela, ki se je je prijelo ime Lex Penko. Mimogrede, ime si je izmislil nekdanji sodnik, zdaj funkcionar LDS, Aleš Zalar, ki noveli ostro nasprotuje.

Gre za kaznovanje sodnikov. Tako trdi opozicija. Vladne stranke, minus Desus, pa verjamejo, da sodniki in tožilci pač ne morejo postati kar tako odvetniki. Se ne spodobi. Tako kot se ni spodobilo, da sta se srečevala Ivan Zidar in Boštjan Penko. Ko bo zakon sprejet, bo za nazaj Penkov primer menda videti še precej bolj zavržen. A ne gre le za to. Hitri zakon je zanimiv ker napada tako sodnike, ki so z izvršno oblastjo na bojni nogi, kot tožilce, ki so pravzaprav orodje te iste oblasti. Kakšna logika torej vodi vladno koalicijo v sprejemanje takšnega zakona?

Je res tako zelo pomembno, da je bil Panko tožilec in bi bil sicer zakon namenjen samo sodnikom? Oziroma, ali so sodniki dodani, ker so pač pri roki ob tem, da si je vlada takšen zakon izmislila za tožilce. Vsekakor je očitno, da se je vlada odločila tik pred volitvami zastaviti projekt “pravna država”. In izredni zakon je dober način, da ljudje izvedo kakšni so njeni nameni. Še več, je dokaz, da misli resno in da lahko stvari, ki si jih zastavi tudi izpelje. Posebej, kadar gre za javnosti všečne projekte, kar kaznovanje tožilcev in sodnikov v Sloveniji vsekakor je.

A projekt, ki si ga je zadala vlada, je kljub temu dvorezen. Skrbeti za pravno državo s sprejemanjem zakonov po hitrem postopku se sliši nekoliko preveč revolucionarno. Kadar se to dogaja tik pred volitvami, je vse skupaj še bolj sumljivo. To vedo ali samo čutijo celo tisti, ki jih politika sicer popolnoma nič ne zanima. Le zakaj hitenje? Kam se tako mudi? In to z zakonom za katerega lahko, glede na pretekla mnenja o tej temi, ki jih je ustavno sodišče že izreklo, povsem upravičeno domnevamo, da bo ob presoji na ustavnem sodišču padel.

Ob tem so zanimivi argumenti, ki jih uporabljajo predstavniki vladne koalicije. Na pomisleke pravne službe državnega zbora glede novele zakona, je predsednik odbora za pravosodje Drago Koren iz NSi, dejal: »Bolj zaupam pravosodnemu ministru Lovru Šturmu, priznanemu pravnemu strokovnjaku, kot pravni službi.« Sliši se prepričljivo. Konec koncev je bil Lovro Šturm dolga leta ustavni sodnik. Vendar ima izjava kljub temu nekaj pomanjkljivosti. Lovro Šturm je danes najprej minister. Njegova strokovnost pa predvsem politična.

Poleg tega izjava razkriva še eno težavo oblasti, ki jo ima le ta z odnosom do prava. Oblast pač zaupa pravnim mnenjem, ki so ji všeč, oziroma tistim, ki se skladajo z njeno politiko. Dokler gre samo za zaupanje je to povsem sprejemljivo. Težava nastopi, ko se nezaupanje prevede v nespoštovanje. To pa je v Sloveniji postalo že nekaj povsem običajnega. Vlada enostavno ne spoštuje odločitev ustavnega sodišča. Ne pripravi, kar ji je naloženo in o tem potem Državni zbor ne more odločati. In odločbe ustavnega sodišča pač ostajajo neupoštevane.

Nekdanji ustavni sodnik Lovro Šturm v tem mandatu ni veliko govoril. Če bi ravnal drugače, bi bila tudi politika, ki se je ukvarjala s tem, kako disciplinirati sodnike in kako jim zamejiti njihove pravice, videti bolj kredibilna. A tudi v tem primeru si gotovo ne bi smela privoščiti, da zakone, ki naj bi po njenem mnenju krepili pravno državo, sprejema po hitrem postopku.

Jani Sever