V tem času, ko smo že krepko sredi predvolilnega plesa, postaja vse bolj relevatno vprašanje laži in resnice v politiki. Slovita nemška filozofinja Hannah Arend se je s tem vprašanjem tudi znanstveno ukvarjala. Njeni spisi laž v politiki in resnica v politiki morajo biti nujno branje za vsakogar, ki stopa v polje politike. Tokrat nas ne zanimajo predvolilne obljube, ki jih ob zavedanju, da so neuresničjive, lahko hitro pospravimo v kategorijo laži. Zanima nas aktualna laž v politiki.

Bolj eklatatne laži v politiki, kot jo imamo na primeru Sove z izjavo Anton Ropa, v slovenskem političnem prostoru v zadnjih letih ni bilo. Vsi člani komisije za nadzor nad tajnimi službami smo soglasno sprejeli ugotovitev, da se Janša in Sanader nista dogovarjala o incidentih. Ta afera je torej pokazala, da resnica v politiki ni vrlina. V primeru Sove se je resnica morala uveljaviti tako, da je poteptala izrečeno laž. Mnogi pravijo, da je laž v tem primeru prehuda beseda, uprabljajo besedico neresnica, toda namerno izrečena neresnica je prav to. Laž, namreč.

Ob tem je zanimivo, kako so opozicijski poslanci, člani komisije za nadzor obveščevalnih služb, napovedali, da bodo k ugotovitvi, ki je bila sprejeta s konsenzom, dodali še svojo resnico. Torej smo pri vprašanju resnice. Resnica je le ena, ni toliko resnic, kolikor je članov komisije. Sintagma, kako ima vsakdo pravico do svoje resnice izvira iz Kučanove politične filozofije, ki jo je na realna tla postavil filozof dr. Tine Hribar. Resnica je vselej le ena, vprašanje je lahko samo, koliko se ji uspemo približati.

Borut Pahor in njegovi politični emigranti uveljavlja novo politično paradigmo, ko je resnica deveta briga, edini cilj je pohod na oblast. Letos bomo torej očitno priča organiziranemu javnemu laganju, prevaram in neresnicam.

Miro Petek