Vlada RS je na današnji dopisni seji sprejela predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o odvetništvu (ZOdv-D).

Razloga za nujnost predlaganih sprememb sta dva.

Prvi razlog je dejstvo, da brez določene omejitve dostopa do opravljanja odvetniškega poklica za nekdanje sodnike in tožilce ni mogoče odpraviti nevarnosti za učinkovito uresničevanje posameznikove pravice do poštenega sojenja, ki jo določa 23. člen Ustave RS. Pri tem seveda ne gre le za to, da sojenje dejansko je pošteno, temveč za to, da mora imeti vsakdo, ki se znajde v sodnem postopku tudi občutek, da sojenje res je pošteno.

Naloga zakonodajalca je, da se z zakonsko ureditvijo ne le zagotovi pošteno sojenje, temveč da se z njo tudi izključi vse elemente, ki bi zbujali dvom o poštenosti sojenja. Takšno stališče je Ustavno sodišče RS nazadnje poudarilo v odločbi z dne 25.5.2006 (Uradni list RS, št. 101/07). V 42. točki obrazložitve te odločbe, v kateri se je Ustavno sodišče sklicevalo na stališče Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), je poudarilo: »Po stališču ESČP sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, kjer gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja se mora ta odražati tudi navzven. Gre za t. i. videz nepristranskosti sojenja. Pomembno je torej, da sodišče pri postopanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti. V nasprotnem primeru je lahko ogroženo tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi. Navedena stališča je ESČP ponovilo tudi v sodbi Švarc in Kavnik proti Sloveniji z dne 8. 2. 2007«. V primerih, ko kot odvetnik pred sodiščem nastopa nekdanji sodnik (ali tožilec) tega ali drugega sodišča, se s stališča sodnika, ki sodi lahko zastavi vprašanje videza nepristranskosti, če je odvetnik nekdanji stanovski kolega.

Predlagana omejitev dostopa do opravljanja odvetniške dejavnosti posega v 49. člen Ustave, ki opredeljuje svobodo dela in se v skladu s 15. členom uresničuje neposredno na podlagi Ustave. Na podlagi tretjega odstavka 15. člena Ustave pa so dopustne omejitve zaradi varstva pravic drugih, ki izhaja iz 23. člena Ustave in ki med drugim zagotavlja, da o pravicah, dolžnostih ter o obtožbah proti vsakomur odloča nepristransko sodišče.

Drugi razlog za nujnost predlaganih sprememb je, da omejitev, kot je bila predpisana z 28. členom Zakona o odvetništvu in ki jo je Ustavno sodišče že razveljavilo, ni bila primerna za dosego legitimnega cilja, to je za odpravo dvoma v pošteno sojenje. Zakon o odvetništvu iz leta 1993 je namreč v 28. členu že poznal t.i. institut začasne nezdružljivosti sodniške in tožilske funkcije z opravljanjem odvetniške dejavnosti. Leta 1996 je Ustavno sodišče RS določilo 28. člena Zakona o odvetništvu razveljavilo. V 28. členu Zakona o odvetništvu je bilo določeno, da kdor je bil pred vpisom v imenik odvetnikov sodnik sodišča prve stopnje ali je izvrševal funkcijo državnega tožilca pred sodiščem prve stopnje, ne more imeti sedeža odvetniške pisarne na območju kraja, v katerem je opravljal to funkcijo, dokler ne pretečeta dve leti od dneva, ko mu je taka funkcija prenehala. Ustavno sodišče je takšno omejevanje preizkusilo z načelom sorazmernosti in ugotovilo, da “določba 28. člena, ki jo je zakonodajalec določil kot sredstvo za dosego svojega cilja, s tem ciljem ni v razumni zvezi, saj s takšnim sredstvom navedenega cilja ni mogoče doseči” ter da “nadaljnji ustavnopravni preizkus takšnega neprimernega ukrepa še z vidika kriterijev potrebnosti oziroma nujnosti ter ravnovesja med postavljenim ciljem in težo ukrepa zato ni potreben.” Nujen je torej prav takšen (izbran) ukrep, ker z drugim legitimnega cilja ni mogoče doseči.

Z namenom uresničitve navedenega cilja je bilo sprejeto stališče, da je med pogoje za opravljanje odvetniške dejavnosti potrebno dodati pogoj, da oseba v zadnjih štirih letih ni opravljala funkcijo sodnika ali državnega tožilca. Navedena omejitev velja tudi za odvetniške kandidate.

Dopolnjen je tudi 5. člen zakona, ki prepoveduje zastopanje osebam, katerim mora odvetnik po zakonu odkloniti zastopanje. Tako mora odkloniti zastopanje na primer osebi, če je v isti stvari zastopal nasprotno stranko ali če je v isti stvari delal kot sodnik, državni tožilec, policist ali kot uradna oseba v upravnem postopku in v drugih primerih, določenih z zakonom. Vendar pa zakon navedene omejitve veže zgolj na zastopanje, ne pa na druge odvetniške dejavnosti, to je na pravno svetovanje in zagovarjanje strank pred sodišči in drugimi državnimi organi in v tem delu predlagamo dopolnitev zakona.