Kljub temu, da skoraj 90 odstotkov volivk in volivcev ni prišlo na referendum o pokrajinah, vlada vztraja, da je treba predlagano zakonodajo sprejeti čim prej. So jo pač potrdili tisti, ki so glasovali. Večinoma. Ali vlada res ne vidi, da ljudstvo nad predlagano delitvijo enostavno ni navdušeno. In da bi še največ storila s priznanjem, da je treba zgodbo začeti od začetka.

Glavni cilj uvajanja pokrajin naj bi bil skladnejši regionalni razvoj. Za to, da bi ga dosegli naj bi bila potrebna decentralizacija. S tem se menda strinjajo vsi. Razen Jelinčiča, ki zagovarja eno nedeljivo Slovenijo. Ostali bolj ali manj zagovarjajo, ali so zagovarjali, enako veliko število pokrajin. In tu je pravi problem slovenske regionalizacije. Politika je enostavno vedno popustila pred lokalnimi pritiski in število predvidenih pokrajin se je tako počasi povečevalo. Dokler ni naraslo na sedanjih trinajst oziroma štirinajst. Drugi motiv pokrajinskega drobljenja je seveda, da so majhne pokrajine v dialogu s centralno oblastjo vedno bolj nebogljene kot velike.

Tudi SD je imela pred leti idejo o istem številu pokrajin. Pravzaprav je tudi danes niso popolnoma opustili. In tu se vse skupaj konča. Pokrajin sicer Slovenija v tem mandatu ne bo dobila. In tudi v naslednjem, kot kaže, glede tega ne bo prišlo do kakšnega dramatičnega obrata. Konec koncev o tem priča tudi udeležba na referendumu, ki ni ponujal nobene alternative. Razlik med različnimi političnimi ponudbami scenarijev za uvajanje pokrajin ljudstvo sploh ne more razumeti, saj jih praktično ni in jih kmalu očitno tudi ne bo. Oziroma bodo marginalne. Velike stranke namreč tudi po referendumu enostavno vztrajajo na velikem številu pokrajin.

Zanimivo je, da sta dve mali neparlamentarni stranki, ki nimata praktično nobenih možnosti za kakšno opaznejšo uveljavitev v slovenskem političnem prostoru in sodita v povsem različne ideološke kroge, vendarle zaznali kakšen bi lahko bil izhod iz slepe ulice. Stranka slovenskega naroda in Krščanski socialisti pokrajine, oziroma dežele, razumejo precej bolj razumno od velikih političnih sil. Predvsem pa je njuno razmišljanje gotovo bližje ljudem. Kajti uvajanje štirinajstih pokrajin se slej ko prej večini v Sloveniji zdi še najbolj podobno katastrofi. Pomisliti morajo samo na povečevanje birokracije, gradnjo pokrajinskih sedežev, prepire o novih pokrajinskih središčih …

Stranka slovenskega naroda predlaga razdelitev Slovenije na zgodovinsko utemeljene nekdanje dežele. Kot pravijo, v Sloveniji pač še vedno obstajajo meje med temi deželami in celo mejni kamni, prav tako pa tudi deželna zavest. Vprašajte ljudi in vsi vam bodo znali povedati ali so Prekmurci, Štajerci, Korošci, Kranjci ali Primorci. Kar pomeni pet pokrajin. Nekoliko drugače si razdelitev na pet pokrajin predstavljajo Krščanski socialisti. V mislih imajo Štajersko, Gorenjsko, Primorsko in Dolenjsko ter Ljubljano. Vsekakor se zdi predlog Stranke slovenskega naroda boljši in racionalnejši, pa tudi, če bi mu dodali Ljubljano, bi še vedno ostali pri šestih pokrajinah.

Forsiranje štirinajstih pokrajin s strani vladne koalicije, po katastrofalnem rezultatu referenduma, je povsem nerazumno. A prav tako bo nerazumno vztrajanje pri velikem drobljenju Slovenije v prihodnjem mandatu. Kdor koli ga bo nadaljeval.

Jani Sever