Notranji minister je nastopil in bil jezen. Komentiral je primer Penko. Policija ravna prav in ima prav. Ima dokaze in zbrala jih je na zakonit način. In minister ve vse. Tudi kdo so Penkovi prijatelji. In je pravičen razsodnik.

A ne le to. Prav lahko bi bil sodnik. Pravzaprav je na svoji zadnji novinarski konferenci to skorajda postal. Razsojal je suvereno. Spozna se seveda tudi na zakonodajo. Najbolj legendarni stavek, ki si ga velja zapomniti, se je glasil: “Glede na prijavo so se potrdili sumi, da - in to zelo resni sumi - da lahko gre za kaznivo dejanje sestajanja teh dveh oseb.” Tako je govoril minister Dragutin Mate in se zapisal v zgodovino. V Sloveniji torej poznamo kaznivo dejanje Sestajanja dveh oseb. Hudo. Kaj nam torej ostane? Da se ne sestajamo več. Ali da policija sestavi seznam oseb, ki se lahko sestajajo?

A šalo je hudič že davno odnesel. Penko se ne smeji. In tudi drugim gre vedno manj na smeh. Po aretaciji, ki je bila očitno posledica nekoliko pretirane zagnanosti policije in tožilstva, v kateri nihče ni bil niti zaslišan in po kateri preiskovalni sodnik ni našel razlogov za preiskavo, policija vztraja, da je imela prav. A ne le policija. Tudi policijski minister, ki bi pravzaprav moral sprožiti kakšno notranjo preiskavo ali se vsaj na videz postaviti na vsakdanje delo policistov, je povsem padel not, do grla in čez. In s tem ponudil še en dokaz, da gre pri vsem skupaj za politično visoko motiviran primer.

Notranji minister Mate je, namesto, da bi skrbel za zakonitost in imel distanco do policijskega dela, spregovoril kot policist za šankom, po končanem delu ali morda kot kakšen najbolj rumeni tisk. O Penku je govoril kot o nasilniku. Obtožil ga je nasilnega obnašanja, uživanja alkohola in nekaterih drugih stvari. Nekaterih drugih stvari? Na kaj je namigoval minister? Penko je menda enkrat res nekoliko preveč spil in nekaj razgrajal. Ampak to še ne pomeni, da je nagnjen k uživanju alkohola in drugih stvari in da se nasilniško obnaša. Predvsem pa ga tega ne more obtoževati notranji minister.

Vse skupaj je izgledalo, kot da Mate ni notranji minister, temveč prvi policist, ki ima na vpogled osebne dosjeje in jih lahko uporablja kakor se mu pač zdi primerno. A ne le to. Vrhunec je njegova denunciacija dosegla v trenutku, ko se je lotil preiskovalnega sodnika, ki je zavrnil hišno preiskavo pri Penku. Mate je enostavno zatrdil, da sta sodnik in Penko tesna prijatelja ter dodal, da bi se moral sodnik zaradi tega izvzeti iz postopka. Kar je posebej neprijetno, ker je preiskovalni sodnik prijateljstvo takoj zanikal. Kar je mogoče razumeti kot da laže ali pa to pomeni, da se dosjeji lahko tudi poljubno napihujejo?

Če je ravno potrebno. In tokrat je res bilo potrebno. Zato, da je minister sporočil javnosti nek, menda celo izmišljen argument proti preiskovalnemu sodniku, je sicer potreboval kakšen teden dni časa. Kar je vsekakor nekoliko preveč. Ampak saj tudi generalna državna tožilka ob zmedi, ki jo je sprožila Penkova aretacija ni reagirala prav hitro. Očitno je bilo presenečenje zaradi neprofesionalne akcije pač preveliko in odziv javnosti preveč nepredviden. Za povrh usoda primera niti približno ni jasna, saj so celo besede Brezigarjeve glede tega povsem neoprijemljive.

Res zoprno, če policiji in tožilstvo na koncu ne bo uspelo pripraviti obtožnice proti Boštjanu Penku. Konec koncev so to obljubili. Niso sicer povedali kdaj, ampak prav veliko časa nimajo. Zato je mogoče ministrov nastop brati tudi kot pripravo na, za policijo in tožilstvo, neprijetni razplet zgodbe. V tem primeru je namreč treba najti grešnega kozla. Preiskovalni sodnik je idealna tarča. Je človek, ki jim je preprečil, da bi stvari prišli do dna. Sicer pa, kdo sploh potrebuje sodnike? Policijski minister Mate? Seveda - ampak smo pod pogojem, da tudi oni postanejo vojaki izvršne oblasti.

Eden najtesnejših sodelavcev predsednika vlade iz časov, ko je bil ta obrambni minister, kar itak velja tako rekoč za ves vrh policije, se je še enkrat izkazal.

Jani Sever