Nevladne organizacije predstavljajo tretji steber družbe, poleg javnega in državnega. Vendar je vsakomur jasno, da vloga in položaj NVO v odnosu do drugih dveh stebrov ni enakovreden in enakopraven partner ter sogovornik pri oblikovanju in sprejemanju politik. Še posebej ne, pri dostopu do finančnih virov oz. podpori, ki bi jo to področje moralo biti deležno; sistemsko in dolgotrajno. Zato, da bi se lahko dolgoročno razvijalo in nemoteno opravljajo svoje naloge, izpolnjevalo svoje smotre ter uresničevalo paleto ciljev, ki jih zasledujejo različne NVO.

Gre za to, da NVO oz. društva, niso le interesna združenja posameznikov ali skupin, ki zasledujejo zgolj svoje interese, ampak jih zelo veliko opravlja dejavnosti in storitve javnega pomena in značaja, torej delujejo v javnem interesu in so nepogrešljiva dopolnitev državnim institucijam ter javni mreži programov in storitev. Država je za lažje komuniciranje in intenzivnejši dialog, vzpostavila na vsakem področju reprezentativne, nekakšne nad–organizacije, ki predstavlja posamezno interesno področje NVO.

Te organizacije dobivajo vse večja pooblastila in vse predstavniške ter pogajalske pristojnosti. Moramo pa se vprašati, kakšna je njihova učinkovitost v odnosu do tistih, ki naj bi jih zastopali in v korist katerih naj bi delovali?

Kaj je z njihovo pogajalsko močjo in neodvisnostjo, ali niso le neučinkoviti posredniki s katerimi država hitro odpravi in pri tem ima izgovor, da je izpolnila svoje obveze dialoga s civilno družbo?

Veliko se govori o spodbujanju civilnega dialoga med vlado in NVO ter razvoju nevladnega sektorja. V ta namen gredo tudi znatna finančna sredstva tako iz evropskih strukturnih skladov kot tudi iz proračuna RS, ko pa poizkušamo zapopasti učinke ali poiskati rezultate teh silnih prizadevanj, da bi se vzpostavil dialog in komunikacija, ko pogledamo na razvojne korake NVO, ni mogoče najti nobenega konkretnega premika. Npr. projekt »Identifikacija ciljnih projektov za sofinanciranje NVO sektorja iz strukturnih skladov EU v obdobju 2007-2013«, je namenjen prav podrobnejši opredelitvi podprogramov, ki bodo natančneje opredelili program in v praksi kasnejše razpise za projekte. Projekt so skupaj oblikovale tri glavna združenja in mreže NVO, ki delujejo na vsedržavni ravni; Center nevladnih organizacij Slovenije, Združenje društvenih organizacij Slovenije in Zveza slovenskih ustanov. S skupnim pristopom k oblikovanju razvojnih programov potrebnih za celotni sektor smo tako izključili možnost neusklajenega delovanja., Čemur bo namenjeno 13,4 milijona evrov.

NVO imamo dejansko v praksi s strani države vse manj posluha, kaj šele možnosti za dialog. Dialog namreč poteka v dveh smereh, med enakovrednimi in enakopravnim partnerji, kar prav gotovo ne gre pri odnosu NVO in vlada. Vse več je pravno formalnih zahtev, ki se postavljajo kot pogoj za pridobitev finančnih sredstev, torej se od NVO zahteva vse večja profesionalizacija in strokovnost, hkrati pa se ne vodi nobenih finančnih možnosti, da bi se ta zahtevnostna stopnja podpirala. Vse več je tudi administrativno-računovodskih zahtev, ki jim moramo zadostiti in izpolnjevati. Ni pa sistemskih in trajnih virov, ki bi omogočala izpolnjevanje in doseganje teh standardov, ki jim mnogokrat ne uspejo zadostiti niti institucije v javni mreži.

Dober primer dejstva, da delamo korake nazaj, je nova davčna politika, ki NVO, ki izvajamo storitve javnega značaja in smo v veliki večini zgolj projektno in namensko sofinancirane, izenačuje s pridobitno dejavnostjo. Smiselno se je vprašati, kakšno vlogo, če sploh kakšno in zakaj je ni, če je ni, je tu odigral CNVO, glede na to, da se je v obdobju predsedovanja kot kaže ali se nam hoče zgolj tako prikazati, vzpostavil pomembne kanale komunikacije z vlado in posameznimi ministrstvi.

Vzpostavil naj bi se odnos sodelovanja in tako pogosto omenjenega civilnega ter socialnega dialoga. Ni me sram priznati, da še vedno ne razumem kaj pravzaprav pomeni civilni in socialni dialog. Da bi si prišla s tem na jasno, sem se udeležila nekaj dogodkov, ki so v svojem naslovu obljubljali dialog in razmišljanje o odnosu med civilno družbo in vlado. Pa sem dobila vtis, da gre za besede brez prave vsebine, še manj pa z dejanskimi učinki. Na teh dogodkih je bil praviloma program zastavljen tako, da dialog ni bil dopuščen oz. je zanj vedno zmanjkalo časa. Načeloma se posluša in morda postavi kakšno krajše vprašanje. Razprava, izmenjava mnenj in polemika so nezaželeni in strateško onemogočeni tako, da po nekaj urah poslušanja odideš domov ves izčrpan in se sprašuješ, čemu si vztrajal in kaj si izvedel. Če se ponovno vrnemo ne dialog med vlado in NVO, katerega je v določeni meri predstavnik CNVOS, vsaj vlada si ga je kot takega izbrala, se lahko vprašamo, kakšni so učinki 6 mesečnega sodelovanja v času EU predsedovanja?

Glede na to, da že dobrega pol leta, preko E-pošte obveščam in naslavljam dopise, pobude in prošnje različnih vsebin in področij na vse pomembne državne institucije, politično srenjo, ter nevladne organizacije, zadolžene za civilni dialog z vlado, pa ni skoraj nobenega odziva, me opravičuje, da sklepam, da ni resne namere, interesa in politične volje, da se dialog vzpostavi in poteka v obeh smereh. Zaveza vlade, da se obvezno posvetuje in uskladi predlog zakona, ki ga pošlje v obravnavo s predstavniki NVO, drži zgolj na papirju.

Imeli smo že neposredno izkušnjo, ko je vlada lažno napisala, da gre za usklajen predlog, pa nismo dobili niti pisnega odgovora na naše tehtne in predloge, kaj šele, da bi se kdo z nami usklajeval, se pogovarjal ali upošteval predlagane argumentacije. Pred časom je bila praksa INFO CNVOS, da so objavljali povzetek in povezavo na celotno izjavo za javnost, predlog ali druge dopise namenjen javnosti, posameznih članic CNVOS. Ta dobra praksa, ki bi lahko imela tudi močne učinke se je ukinila. Torej, dialog ne poteka v obe smeri, ampak zgolj od zgoraj navzdol in temu seveda, ni moč več reči dialog. To je enostransko usmerjena komunikacija in delovanje financerjev ter tistih, ki določajo vsebino in obseg politik, ki so relevantne. CNVOS ne igra dovolj svoje mediacijske vloge in zastopnika ter zagovornika skupnih ali občih interesov nevladnega sektorja. Ne gre kriviti zgolj CNVOS samega ali drugih podobnih sogovornikov, ki so bili izbrani ali so se postavili v vlogo predstavnikov NVO, ampak gre resno razmisliti o angažmaju in dejavnosti samih NVO, ki nismo sposobni, ne znamo ali ne zmoremo izoblikovati konkretnih in skupnih ciljev ter smernic razvoja, katerim bi strmeli in bi z njimi nastopali, do ali nasproti vladi.

Elena Pečarič