Ljubezen med politiki je lahko neizmerna. Tako močna, strastna in topla, da si drug druge kdaj pa kdaj omislijo za pudlje. Saj veste, kako prisrčno ljubke so te mehke živalce, zveste in iskrene, vedno na voljo in vedno pripravljene, da se vam vdano zleknejo k nogam in vas motrijo z velikimi vlažnimi očmi. Ampak, živad ima to nevšečno pomanjkljivost, da ne zna blebetati, kar je v svetu politike, ki od blebeta in klepeta, žežnjanja in žužnjanja, razdiranja žaltavih in že kar plesnivih, pač živi. In to je nerodno, z njimi si v trenutkih stiske ni moč kaj prida pomagati. Bolj razumno je staviti na že uveljavljeno in preizkušeno humano pudljevstvo, ki zna svoj topli, prisrčni pogled na svet tudi ubesediti. Pogosto sicer omledno in plehko, pa privzdignjeno nabuhlo, kot na primer Tony Blair, preizkušeni pudelj mednarodnega slovesa; za Janeza Janšo, katerega govorniške sposobnosti komaj dosegajo nivo povprečnega četrtošolca, pa neskončno vzvišeno in predvsem povsem nedosegljivo. Pa mu je govor potuhnjeno sunil. Tule ne bomo jadikovali, kako nizkotno in moralno zavrženo je takšno dejanje. Raje se bomo osredotočili na pojasnilo iz Janševega kabineta, ki pravi, da »Blairov in Janšev govor sicer vsebujeta nekaj stavkov, ki se morda komu zdijo podobni, vendar pa gre za misli in besedne zveze, ki jih državniki ob takšnih in drugačnih priložnostih večkrat uporabijo.« Kaj to pravzaprav pomeni? Nič drugega kot to, da gre za vzorce, sheme in šablone, stereotipe in skrepenele fraze, ki jih politiki vlačijo s seboj kot posmrkane robce, potem pa jih, pač glede na okoliščine, kraj, čas in kontekst, vedno znova uporabijo na čem, vsaj na videz, novem. Tisto, kar je bistveno in trajno, je torej šablona, vzorec, shema; tisto, kar je naključno, minljivo in nepomembno pa vsakokratna »vsebina«. In o čem je že Janša razpredal tistega lepega dne? O tem, da Slovenci »nikoli ne bomo največji, nikoli ne bomo najmočnejši. Lahko pa smo najboljši.« Če gre torej res za »misli in besedne zveze, ki jih državniki ob takšnih in drugačnih priložnostih večkrat uporabijo«, potem moramo iz tega potegniti edini mogoči sklep: Janša sploh ni in ni mogel govoriti o Sloveniji in Slovencih, Janša je na Dan državnosti le uporabil misli in besedne zveze, ki jih državniki ob takšnih ali drugačnih priložnostih večkrat uporabijo. Ali na kratko: mlatil je prazno slamo. Slovenija je bila pri tem le za priložnostnega pudlja.

Igor Ž. Žagar