Velik del slovenske javnosti nasprotuje plinskim terminalom v Tržaškem zalivu. Pa tudi politika je bila, z izjemo Dimitrija Rupla, doslej precej enotna v oceni o čezmejnih vplivih terminalov. A največ je o tem, kaj se bo zgodilo, vedel prav Dimitrij.

V Italiji je gradnja terminalov bolj ali manj sprejeta kot dejstvo, kljub nasprotovanjem civilne družbe, se zanjo poteguje večji del politike in gospodarstva. Zdi se sicer, da je ideja o gradnji terminala na sredini Tržaškega zaliva pokopana. Zato pa je toliko bolj odločno na poti realizacije plinski terminal v Žavljah. Prav tako tik ob meji s Slovenijo. Na italijanski strani glede tega ni veliko novega. Stvari gredo svojo pot. Počasi, a vztrajno. Tempo je pač odvisen od trenutne politične oblasti in stopnje odpora lokalnega prebivalstva, ki je za svojo popustljivost deležno obljub o denarnih kompenzacijah.

Vse kaže, da se je projekt pospešil. Kar ob spremembi oblasti v Italiji niti ni tako zelo nenavadno. Komisija za ocenjevanje vplivov na okolje pri italijanskem okoljskem ministrstvu je tako za žaveljski terminal že izdala pozitivno mnenje, podpirata pa ga tudi italijansko gospodarsko ministrstvo in tržaška občinska uprava. Zdi se torej, da je projekt terminal tako rekoč v zaključni fazi in da je samo vprašanje časa, kdaj bo zgrajen. No, slovenska vlada o tem očitno ne ve ničesar. Italija je pač ni obvestila o svojih odločitvah, česar tako ali tako nikoli ni pretirano rada počela.

In kako je na slovenski strani? Tu sta tako vlada kot javnost o dogajanjih v zvezi s terminali obveščeni samo preko povzetkov poročil italijanskih medijev. Tu denarnih kompenzacij ne bo. Vsaj ne za lokalno prebivalstvo, ki bo prav tako deležno neposrednih vplivov novega terminala. Morda pa bo vsaj pohvale prejela naša oblast. Vse kaže, da za to ni potrebno niti to, da bi popustila in spremenila svoje prejšnje odklonilno stališče do terminalov. Pravzaprav je povsem dovolj že ignoranca in benevolentno spremljanje razvoja projekta.

Minister za okolje Janez Podobnik pravi, da od pristojnih italijanskih organov ni prejel “nobene nove informacije o kakršnemkoli postopku, ki bi se uradno začel v Italiji”. In to je to. Naš minister enostavno ne ve ničesar o sklepih italijanskega okoljskega ministrstva. Kar je res zelo pripravno. Enostavno se ni treba spraševati o kakršnih koli argumentih. Ni potrebno tehtati, zakaj so terminali morda koristni in pod kakšnimi pogoji bi bila njihova gradnja lahko sprejemljiva in kje bi jih bilo mogoče graditi s čim manj negativnimi posledicami.

Odgovori na ta vprašanja gotovo niso enostavni. In tehnologija transporta utekočinjenega plina ni ravno stara. Plinski terminali v Jadranu pomenijo manjšo odvisnost od ruskega plina, kar je v skladu z evropsko energetsko politiko. In kar nekaj jih je načrtovanih. Govorilo se je celo, da bi lahko enega postavili v bližini Luke Koper. Zakaj bi torej nasprotovali tistemu v Žavljah? Sicer pa je slovenski zunanji minister že pred leti povedal, kako je s tem in kaj nas čaka. Njegove izjave je bilo samo potrebno brati dovolj natančno in tudi med vrsticami.

V Odmeve je 22. maja 2006 slovenski zunanji minister na vprašanje, kakšno je vaše stališče do terminalov, odgovoril: “Predvsem mislim, da ne kaže delat nobene panike. Jaz osebno mislim, da tega terminala na morju ne more bit. Mislim pa, da plinski terminali, če prav berem evropske dokumente, morda bodo v Severnem Jadranu. Jaz bi vas opozoril na en dokument iz Evropske unije iz leta 2003, ki predvideva dva plinska terminala v Severnem Jadranu. Ali bosta ta dva terminala nekje v hrvaškem morju, italijanskem morju, to je zdaj odprto vprašanje. Mi se moramo dobro pogajat oziroma moramo se dogovarjat.”

Tako je to. Nekdo se je očitno dogovarjal. Ampak kot kaže pač ne minister za okolje in prostor.

Jani Sever