Pred dnevi sem se po čudnem spletu naključji znašel v pogovoru s starejšim gospodom, ki mi je zaprepadeno pripovedoval o porastu hrvaškega nacionalizma in odkritega sovraštva do slovenskih turistov na hrvaški obali.

Zgodilo se mu je namreč, da je med obiskom Brača naletel na neko manjšo gostilno, ki je imela pred vhodom izobešeno tablo na kateri je pisalo: ”Ulaz Slovencima nije dozvoljen.” Ta in nekateri drugi znaki čistega absurda so žal več kot očitni indikatorji posledic politične in medijske gonje, tako hrvaške kot tudi slovenske strani, ki se spretno poigravajo z nacionalno zavestjo obeh narodov.

Odgovor na vprašanje, zakaj se je znova cvetoči hrvaški nacionalizem v veliki meri osredotočil na slovenski narod, je vse prej kot preprost. Nekateri bi razloge za ta pojav iskali v zametkih nasprotij med narodoma še iz časov prve Jugoslavije, spet drugi v ostankih težkih političnih nasprotij med drugo svetovno vojno, ko je na večjem delu današnjega hrvaškega ozemlja namestnik vodje ustašev Kvaternik razglasil Nezavisno Državo Hrvatsko, ki je do zadnjega diha kolaborirala s fašističnimi zavojevalci Evrope. Vendar so poglaviti razlogi verjetno drugje. Ob vpogledu v zavest hrvaške nacije, ki jo v veliki meri kroji, podobno kot pri nas in drugod po svetu, medijska sfera, lahko kaj hitro spoznamo, da se je podobe Slovencev oprijela prav posebna oznaka – v bivši SFRJ smo bili, bojda zaradi prikritih srbskih interesov, najbolje razvita regija, naša sreča se je nadaljevala, ko se nam je po razpadu federacije uspelo izogniti balkanski moriji in se zaključila z vstopom v družino članic Evropske unije. Po spletu teh dogodkov naj bi Slovenci postali aroganten narod z več vrednostnim kompleksom, ki Hrvaško ovira na poti v EU in jih potiskamo nazaj v ‘nerazviti Balkanski svet’. Pa je res tako? No ja, vsaj če verjamemo piscu Jutranjega lista, [1] Miljenku Jergoviću in njegovim kolumnam, ki prefinjeno projecirajo hrvaško mnenje o Slovencih.

Na tem mestu si ne moremo kaj, da se ne bi obregnili v genezo modernega nacionalizma, katerega značilnost je predvsem prezir do drugih narodov, in potegnili vzporednico z obdobjem post-francoske revolucije. Ta je namreč povzročila rojstvo modernega nacionalizma pri drugih evropskih narodih, ki so se začeli počasi s takšnimi in drugačnimi dejanji odzivati na francosko hegemonijo. Takšno razpoloženje se je prvo v večji meri pokazalo pri Nemcih v letu 1806, torej v času ukinitve Svetega rimskega cesarstva in odločilnega pruskega poraza pri Jeni. V zimi 1807 je filozof Johann Gottlieb Fichte v svojih 14 predavanjih v Berlinu, pozival Nemce, naj se prebudijo, se oprejo na svoj jezik in sposobnost, saj imajo moč za prenovo svojega položaja s katerim lahko uresničijo svojo svobodo in napredek. Pridružili so se mu številni kulturni delavci, tako pesnik Moritz Arndt, teolog in filozof Friedrich Ernst Schleimacher in politik Heinrich Friedrich von Stein. Šlo je za družbeni odpor, ki je francosko in nemško miselnost zapletel v divji antagonizem, ki je svoje sadove obrodil sto let kasneje.

Takšna primerjava z antagonizmom med slovensko in hrvaško zavestjo je verjetno res nekoliko pretirana, a v obzir moramo vzeti simbolna dejanja hrvaške strani, ki stavijo na nacionalno zavest naroda, predvsem zaradi hudih posledic nesmiselne etične vojne, do katere je prišlo po razpadu SFRJ. Vodilna hrvaška ikona na tem področju je bil zagotovo Tuđman, ki si je na svoj način začrtal razvoj slovensko-hrvaških odnosov, ne smemo pa pozabiti tudi na njegova politična dejanja, med katerimi je bilo verjetno najbolj odmevno tisto iz leta 1999, ko je v hrvaškem parlamentu izvedel sprejetje deklaracije o odnosih s Slovenijo, ki je med drugim določala sporno morsko mejo na sredini Piranskega zaliva. Tudi na kulturnem področju ni izjem. Med hrvaško javnostjo je vedno bolj priljubljen etno-rock glasbeni izvajalec Thompson, ki na svoj način poveličuje propadli ustaški režim. Pevec namreč na svojih koncertih uporablja ustaško ikonografijo, ki se kaže predvsem v besedilih in ustaškem pozdravu pred začetkom nastopa. Na ta način skozi pop-kulturo indoktrinira mlade, ki na njegovih koncertih nosijo ustaške simbole in dvigajo roke v fašističen pozdrav. Zadnji Thompsonov odmevnejši in dobro obiskan nastop, se je zgodil nedavno v Zagrebu, v podporo hrvaški nogometni reprezentanci.

Kakorkoli, opazka, da so slovensko-hrvaški odnosi iz dneva v dan slabši, kljub temu, da jih naši in njihovi politiki še zmeraj označujejo kot prijateljske, zagoto ni višja znanost. Porast hrvaške nacionalne zavesti, ki so del svojega ponosa odkrito implementirali v Slovencih, verjetno ne bo prešlo v kaj hujšega. Zagotovo pa jo bodo občutili tisti slovenski počitnikarji, ki bodo to poletje iskali oddih na hrvaški obali. Ali kot bi se izrazil zgoraj omenjeni Jergović, ki v nekaterih svojih prispevkih podaja prijazne oznake za slovenske turiste: ‘’Onom trećem kojemu ćemo probušiti gumu na autu ako nam dođe na more.’’

Marko Orel