Nek torek sva z Ireno [1] obiskali zajčji žur na katerem so letošnjemu Playboy dekletu podarili nov jekleni konjiček, zajčjega oskarja, uro in šopek rož.

Sabina Mali, zares malo bitje, ki približno isto raven mojim ne pretiranim 174im centimetrom doseže šele z vrtoglavimi petkami, je sicer simpatično dekle, zgovorno, nasmejano in povrh vsega še seksi. Kaj češ več? Malce globine, lepo prosim.

No, da ne bom groba, nesramna in pristranska - trditev je morda povsem krivična, saj dekleta niti ne poznam. Upam si jo soditi na podlagi minimalnega formata oblekice, ki jo je nosila na zabavi, predvidljivih odgovorov na vprašanja, ki sem ji jih postavljala, predvsem pa dejstva, da se je pred letom dni slikala za najbolj slavno moško revijo.

In da res ne bom krivična do dotične posameznice, bi morda nadaljno razmišljanje raje preslikala kar na vse zajkle in kunce ženskega spola, torej na ne tako oblečene punčare, ki so bile oz. bi morale biti na tisti torkovi zabavi.

V osnovi me zanima, kaj žene dekleta, da vstopijo v t.i. zajčji svet? Kaj ti mora biti, da svojo garderobno omaro polniš v Playboy shopu in svojo stil gradiš na zajčjih podobah? Zakaj bi si kdo želel, da mu kunec z metuljčkom krasi tangice, majico, nogavice, vrat, ušesne mečice, torbico, čeveljce, avtomobilsko ogledalo, prtljažnik avta, mobitel in zaslon računalnika? Zakaj bi si kdo tega butastega zajca vtetoviral na levo dojko ali desno ritnico? Od kje predanost temu zajčjemu gibanju, katerega vladar je dvainosemdesetletni stric v bordo rdeči halji s temno modrim robom in pasom s cigaro v roki?

Jasno je, da se je okoli Hefnerjevega imetja že zdavnaj razvila prava zajčja [2] industrija. Tam lahko najdete vse, od playboyeve linije oblačil, nakita, parfumov, čokolad, kitar, dvdjev, modnih dodatkov, zamaškov in odpiračev za steklenice, skodelic, pa do brisač, kozmetične linije in pisarniških pripomočkov. Kdo te stvari kupi in kaj počne z njimi? Kaj nakup nekega izdelka postikanega s tistim zajcem potrošniku pomeni? Podporo gibanju? Je last takšnega produkta simbol pripadnosti zajčji kulturi?

Vem zakaj ima prijatelj doma dres od Arsenala, vem zakaj brat nosi majico s Chejem, vem zakaj si je prijateljica zadnjič kupila majico z napisom Chemichal Brothers, vem zakaj prijatelj nosi majico z napisom Nofx in vem zakaj imam sama dres Kobeja Bryanta. Tu gre seveda za nek izraz podpore oz. občudovanja določene glasbene skupine ali športne ekipe. Ne vem pa, zakaj bi zavila v Playboyovo trgovino v BTCju in si privoščila roza majico s črnim zajčkom na prsih. Ali stranke Playboyove trgovinice občudujejo Hugha Hefnerja, podpirajo goloto, navijajo za čimvečje dojke, čimbolj peroksidne lase in imajo rade zajce?

In kaj je tisto, kar ta dekleta žene k temu, da odvržejo še tistih par malih cunjic, razširijo noge in našobijo žnablje? Večina od njih na to vprašanje najraje odgovori, da gre za estetske fotografije, na katere bodo ponosne in jih bodo na stara leta lahko kazale vnukom. Mehka pornografija in vnučki v kompletu sicer ne zvenijo prav, pa vendar gre tu izpostaviti vprašanje, ali res gre za estetsko fotografijo? Ali ni razlike med umetniško fotografijo akta in fotografijo golega dekleta z razmaknjenimi nogami v avtomobilski delavnici poleg dvigalke umazane s šmirom? Res je, da gre za profesionalne fotografije, pod katere se v slovenskem Playboyu podpisuje Aleš Bravničar. Kot fotograf svoje delo opravi profesionalno, tako se ga loti tudi vizažistka, scenograf in stilistka (slednja precej dobro nateguje svoje delodajalce). Pa vendar gre ločiti Playboyeve fotografije od pravih umetniških aktov, kjer največkrat ženske genitalije niso v prvem planu.
Ne verjamem jim, da se fotografijajo zaradi fotk samih. Žal me ne prepričajo. Slava ali denar - kaj od tega pripravi dekle, da pristane na to, da bodo njene fotografije visele v vulkanizerski delavnici in da si ga bodo na njeno podobo drkali avtoprevozniki ter nedozoreli najstniki?

Za fotografiranje za najbolj znano moško revijo, je gotovo potrebna neka mera eksibicionizma, česar deklata ne zanikajo. Pa vendar ga je možno izraziti tudi drugače. Gole fotografije same sebe bi dekleta lahko posnela tudi s kom, ki fotografij ne bi ravno objavil v Playboyu. A ravno v tem je štos takšnega fotografiranja. Očitno je, da dekleta to storijo zaradi večje prepoznavnosti, obogaten bančni račun pa je le še češnjica na vrhu smetane. Mnoge, če ne kar vse od deklet, ki so se kdaj slikale za Playboy imajo višje cilje, da ne celo vizijo. Zanimivo pa je, da imajo vse ambicije v glasbenih vodah, če ne tam, pa vsaj v voditeljskih. In to ne kar od enkrat. To je, kot rade povejo, njihova želja že od nekdaj.
Malijeva med vrsticami prizna, da je bila prijava na Miss Hawaian Tropic in za povrh še fotografiranje za Playboy, poizkus opozarjanja nase, da se to trudi izkoristit predvsem za večjo prepoznavnost na slovenski medijski sceni. Zaveda se, da brez tega ne bi bila tako prepoznavna, kot je danes. A kot pravi Malijeva, nekateri pač začnejo iz nič in nimajo druge izbire, da bi opozorili na svoje talente, zato je najlažja pot prav takšna, ki so jo izbrale številne misice. Jim gre zameriti? Ja, ker njihov pevski talent me bo prepričal sam od sebe, brez dveh čvrstih back vokalistk na območju dekolteja.

Glede honorarja, ki ga dekle za nudenje tovrstnih golih uslug dobi, prav vse nagice ostajajo blazno skrivnostne. Govoriti nočejo niti o okvirnih številkah, ki jih morda še bolj kot slava, ženejo k nastavljanju Bravničarjevem objektivu.

Verjetno ne bom nikoli vedela, kaj je treba, da povprečno slovensko dekle pokaže tisto, kar bi moral gledati samo njen fant. Razen če izpolnim tisto prijavnico in vam v prihodnjih mesecih v Evinem kostumu pomižiknem z naslovke. Ha!

Ajda Perme