Včeraj je potekal še en vrh voditeljev držav članic EU, zadnji slovenskega predsedovanja. Tokrat so gospe in gospodje po Irskem »ne« v zagati, a še kar naprej odločni, da je treba nadaljevati z ratifikacijo Lizbonske pogodbe, ne glede na vse, kljub vsemu in vsem.

Za uveljavitev demokracije je treba po njihovi logiki ignorirati demokratično voljo ljudstva in pravna pravila. Predsednik Evropske komisije g. Barroso je blagovoljno naklonil Irski še nekaj časa, da najde prave rešitve in ukrepe. Irski premier g. Cowen je dobil »ukor pred izključitvijo«, možnost popravnega izpita, za domačo nalogo pa, da »prevzgoji« svoje državljanke in državljane, ki si drznejo biti svojeglavi, samovoljni in odločni. Pa saj skoraj ni mogoče verjeti pretvarjanju, aroganci in samovolji, ki jo premorejo EU politiki.

Pravila so bila jasna, Lizbonska pogodba mora biti ratificirana v vseh 27 državah članicah. Irska je rekla »ne« in torej, Lizbonska pogodba je padla, je mrtva, je pogorela in bi morala biti poslana v rezalnik za papir.

A očitno pravila igre ne veljajo za vsakogar in za vsak primer. Tisti, ki imajo politično moč in jih lahko krojijo, predpisujejo, vsiljujejo ter nas z njimi posiljujejo, jih lahko očitno s to isto močjo tudi spreminjajo, ko se jim zazdi, da jih spoštovanje pravil ogrozi.

Kako se Evropa kot Unija lahko ustanovi in utemelji na nelegitimen in nelegalen sprejet način? Kako je sploh mogoče misliti, da se ratifikacija Lizbonske pogodbe lahko preprosto in enostavno nadaljuje v preostalih državah članicah, kjer ratifikacije v nacionalnih parlamentih še niso opravili? Ali je sploh mogoče misliti, da začenjamo skupno pot in usodo državljank in državljanov, živeti na prevari, laži, na izigravanju politike in nespoštovanju volje ljudstva. Ni pomembno navajati razloge in razlage o tem, zakaj so se Irci izrekli za ne, tudi najbolj banalen razlog, da niso vedeli in razumeli nič o vsebini pogodbe, je dovolj zgovoren, dober in pomemben.

Ali ni eden osnovnih pogojev in pravic državljank in državljanov ta, da se nas obvešča in se nudi vse pomembne informacije, da imamo možnost razprave, saj si lahko le tako ustvarimo lastno mnenje, se lahko odločimo in izbiramo. Za presojo in mnenje je minimalni pogoj ta, da vemo o čem ali za kaj se odločamo. Tukaj pa je bila namenoma izbrana druga pot, da se nas drži v nevednosti, ignoranci in v popolni nezmožnosti za vzpostavitev dialoga. Tudi, če ljudje ne vedo in ne razumejo vseh konkretnih vsebinskih razsežnosti in posledic Lizbonske pogodbe, čutijo, da gre marsikaj hudo narobe, v napačno smer. Da gre vse mimo njih, da so le nepomembne figure, da nimajo več glasu, da nič ne štejejo. Evropske institucije so daleč od ljudi, stran od dosega in dometa, tako kot so daleč evropski politiki, tehnokrati, birokrati in drugi v kravati, ki vzdržujejo ter podpirajo Euro-kolesje, Euro-mašinerijo .

EU politiki nimajo in ne morejo imeti stika z realnostjo, vpogleda v vsakdanje življenje ljudi in dogajanja v družbi, saj živijo povsem odmaknjeni od sveta. Njihove poti gredo iz pisarne na sestanek, iz sestanka v avto, iz avta na letališče, iz letališča na kongres ali drug sestanek, pa zopet v pisarno. Z državljankami in državljani se srečajo le takrat, ko to zahteva poseben medijski dogodek.

Elena Pečarič

P.S.: Za ilustracijo še dva poučna prispevka: [1] intervju s češkim predsednikom Vaclavom Klausom in [2] intervju z Margot Wallstrom, podpredsednico Evropske komisije.