»Ali hočeš slišati na uho nasvet?
Stori tudi ti nekomu,
kakor sem storil jaz tebi.
Ozdravel boš.
Klin s klinom,
greh z grehom.«
(Vladimir Bartol)

Telefon zvoni in kmalu se na drugi strani oglasi mladosten ženski glas. Konec je, kocka je padla…poklicala je, in zdaj jo vse sile, ki napenjajo njeno telo, silijo k izpovedi.
Misli se ustavijo, kot ura z iztrošeno baterijo. Predstavi se, glas na drugi strani popolnoma utihne…brezno mešanih občutkov, zalije njeno telo, ko ji pove, zakaj kliče.
Čaka njeno potrditev, privolitev…čaka njen glas, zasliši pa samo globok vzdih. Vzdih, ki jo izda in ji pove, da ni vse tako lepo, kot vedno »zaigra«. Vedno je igrala, tudi takrat,
ko je njen, tako hladno, razsula »življenje«. Vročina oblije njeno telo, ki se utrujeno sesede na posteljo, trenutek v času večnosti, izpraša njeno moralno vest, pomisli na čustva in kako nas lahko tako hitro utrudijo…Pomisli na njega, ki je zjutraj odšel, domov k njen…pomisli na njegov obraz, ko bo izvedel, da si je drznila poklicati njegovo »drago«.
Hladnokrvno, pomisli nase…medtem, ko ona tiho prične jokati…

Izpove se:,, Zanima me, če se spominjaš, ko sem ga jaz spremljala, tistega pomembnega večera. Bila sem lepa, najlepša tistega večera, tako mlada in neumna. Vse zanj…in bila si ti, tako kot si zdaj. Cunja, ki jo pograbi, ko ga vsi zapustijo. Cunja, ki je uničila moje sanje.
Se spominjaš? Jaz se, ne morem, če bi hotela (trudim se), pozabiti.

Ne morem pozabiti, kako te je pofukal in odšel, srečen z menoj domov. Moj obraz je bil srečen in »pohojen«. Poteptala si ga, verjetno nisi vedela, da vedno pride dan, ko mora človek »izplačati« dolg. Dan, ko vsakdo sname masko in si zariše, drugačne, bojne črte…Dan, ko se nekdo spomni tvojih svetlih las v najinem avtu. Dan, ko njegov obraz postane resen in ne zna več lagati….Danes zjutraj je odšel od mene. Bil je tu, celo noč, obujala sva spomine. Ni bil tam, kjer ti misliš, da je bil. To, da laže, vem da veš (to vsaka ženska čuti)…ampak, ali veš da je užival celo noč z menoj, medtem, ko ti misliš, da imaš mirno »družinsko« življenje.

Medtem, ko ga ti čakaš in mu zaupaš, tako kot sem mu sama in se mu predajaš, »umazanemu«, tako kot sem se jaz…začarani krog je to…začarana čustva so to.
Usodno je biti njegova. Nisem ga vabila, prosila, hotela…čakal sem in je prišel sam,
kot bi se vrnil na »mesto zločina«. Vrnil se je in nisem ga zavrnila. Veš zakaj ne?
Ker hočem, da okusiš isto, kot sem sama. Joči, ovij si lase okrog dlani, prosi ga…nič ne moreš, tako kot sama nisem mogla, niti govoriti! Vidiš, fuk je lahko maščevanje
in fukala sva, nisva niti pomislila nate. Bilo je, kot zadnjič. Hočeš podrobnosti?
Dober je bil, vedno je znal z menoj, poslušal je moje telo… Rad bi še prišel, rad bi, da bi poskušala znova…Ne skrbi, ne bova. Jaz sem izstopila iz kroga, ti ostajaš, on ostaja….«igra« ostaja. Svoje sem storila, morala sem najti »dušni« mir. Račun je »izstavljen«, črta potegnjena in cena določena. Jaz sem plačala, na vrsti si ti….«

Ničesar ni rekla. Goltala je slino pomešano s solzami in hlipala, hotela je kričati-pa ni.
Zajel jo je obup in njen obraz se je spremenil v grimaso jokajoče cunje.
Hotela jo je vprašati »zakaj«, vendar ni imela poguma in ne moči. Vedela je…vse je vedela,
ker je vse zdaj spoznala….

Prekinila je klic, ni se poslovila. Njen jok je ni »premaknil«.
Čas lahko zaceli rane, ponižanega ponosa pa nikoli. Maščevanje se servira hladno.

Nana.O